V vsakem razmerju so vzponi in padci, vem. A zakaj moramo biti ravno ženske tiste, ki moramo vse reševati? Se truditi, da zveza uspe.

Pri moškem je tako; na začetku se trudi in trudi, da osvoji eno žensko, prvih par mesecev je vse »oh in sploh«, potem se preselita skupaj in čez čas... Ja, moškemu je to »to«. Evo, našel si je žensko, življenjsko sopotnico, ima službo, prijatelje... Le kaj mu še manjka v življenju. Pa ženska? Za njo se »boj« šele začne. Kajti zvezo je treba tudi ohraniti. Ne pa samo brezglavo divjati z glavo skozi zid. In nekoga jemati za samoumevno.

In nato pride trenutek, ko ženski prekipi, popoka stvari in ga postavi pred dejstvo. Takrat pa je moški spet cel pohleven, na kolenih, prosi in joka. »Rad te imam, rad bi bil s tabo...« Bla, bla! Pa ti nosi darila, klicari stokrat na dan, SMS-i dežujejo... Zakaj samo takrat, ko mu že voda v grlo teče? Ali pa če bi rekli malo bolj zlobno, ko mu kuzla v rit skače. Takrat si najlepša, najboljša, naj, naj, naj.

Moški, trudite se, ko ste še v razmerju! Ne pa, ko zna biti že prepozno. Ženska ni samo objekt, kos pohištva, ki ga postaviš, kamor se ti zazdi, in se »ukvarjaš« z njim samo, kadar tebi paše. Smo polne čustev in za svojega moškega bi naredile »vse« (ne vzet preveč dobesedno, no!). Nam neka zveza veliko pomeni. In s tem spoštovanje, vaše prijateljstvo, v bistvu hočemo, da smo pri vas na prvem mestu. Ko smo žalostne, ne rabimo veliko, le vašo prisotnost in topel objem. Ko smo vesele, nekoga, da se veseli z nami. Življenjskega sopotnika.

Vsako leto, ko prvi sončni žarki ogrejejo ozračje, sanjamo in komaj čakamo dopust. In, evo, tudi jaz sem ga dočakala. 2 tedna 14-urnega delavnika, ker sva s sodelavko sami dve v pisarni in moram pokrivati dvojno izmeno, sem preživela. Zdaj pa morjeee!

 Danes ponoči odrinemo in tudi za mene se začne 10 dni poležavanja, sončenja, plavanja... V bistvu lenarjenja in delanja nič. Letos sem uredila še tako, da bomo imeli polpenzion, ker na dopustu se mi pa res ne da še kuhati in cel cajt študirati, kaj sploh skuhati.

Ampak me je pa kar groza, ker vem, da bo tudi to minilo in bo spet treba pridet nazaj v službo. Pa bom probala zdaj NE o tem razmišljam, ker potem to res ne bo noben dopust.

Pa gremooo...

Colin Farrell, rojen 31. maja 1976, prihaja iz športne družine. Njegov oče in stric sta bila oba profesionalna nogometaša. In kot je seveda normalno, je tudi Colin svojo kariero začel kot nogometaš. Bil je tudi na avdiciji za skupino Boyzone, pa mu (žal?) ni uspel preboj. Potem je nekaj poskušal v igralski šoli, pa je tudi to pustil.

Začel je z nekaj manjšimi vlogami v raznih TV oddajah za angleško televizijo BBC, dokler ni l. 2000 dobil vlogo v ameriškem filmu Joela Schumacherja »Tigerland«, s čimer je prebil svojo slavo v Hoollywood. Sledili so še »Hart's war« (Hartova vojna) z Bruce-om Willis-om, »Phone booth« (Telefonska govorilnica), in mogoče malo bolj znan »Miami Vice«.

Na seznamu 50 najbolj »vročih« je Colin na 3. mestu. Revija "People" pa ga je leta 2003 proglasila celo za najlepšega. In revija "Company" istega leta za šestega najbolj seksi moškega na svetu.

Hm, ni dvoma, vročekrvni, seksi Irec, all the way!!!

Zadnjič sem »čistila« mail in naletela na e-knjigo Urške Čepin. Seveda mi ni dalo mira, ker sem o tej »uspešnici« slišala že marsikaj in sem zadevšno prebrala. V knjigi omeni tudi oddajo Trenja iz davnega februarja, kjer so razglabljali o aferi Urške in Aleša Čepin, in tudi to mi ni dalo mira, sem šla in tudi to pogledala.  V oddaji je govora predvsem o tračih, tabloidih in rumenem tisku. Seveda je bil pomp okoli teh dveh glavnih »igralcev« absolutno za lase privlečen, saj konec koncev, kdo je res vedel, kdo sploh so ti ljudje. Ko sem prvič slišala za »Prekletstvo v zlati kletki«, sem mislila, da gre za neko staro babo, ki se po dooolgih letih mučnega zakona ločuje. Potem sem jo ene parkrat vidla v kaki reviji (Story, Nova, itd.)... Sem si misla »Hm, no ja! Taka mlada, pa že ločena, z otrokom, ...« In res mi ni dalo mira, zato sem knjigo tud prebrala, ampak HALO, kr neki.

Kot je že pisala Daša , je knjiga polna slovničnih napak, če je »prestala« lektoriranje... Nimam pojma! Tale blog sicer ne govori o tej knjigi ali Urški osebno, ampak hočem povedat, kako so naši »znani« Slovenci res polni samohvale in samopromocije. Pa če ne gre zlahka, bo šlo pa zgrda. Ker nimajo osnovnih pogojev za pridet na naslovnico, se »prodajo« tabloidom, ki pišejo o njih predvsem slabe stvari. Pa kaj je to važno?! Glavno, da so »slavni«, da jih ljudje poznajo, in konec koncev že zaradi firbca pridejo pogledat koncert, da vidijo, ali so v resnici res taki. Slej ko prej pa sodu zbije dno in ko se že preveč zasebno piše o določenem estradniku, kar naenkrat ta znori in spet da svojo zgodbo določenemu cajtngu in smo spet na začetku.

V tej oddaji Trenja iz 5. februarja je bil gost tudi Marko Crnkovič, urednik in bloger Blogosa ter kolumnist Dnevnika in tedenskega Žurnala, s katerim se moram strinjati popolnoma. Imamo Slovenci res sploh smisla za glasbo? Aja, v tej oddaji se je razglabljalo tudi o letošnji Emi in skupini Langa, ko je pevec po »ukradeni« zmagi klel in preklinjal vse živo. In Crnkovič je naše glasbenike imenoval »glasbene ničle«, ki se imajo za ne vem kakšne frajerje, ter da se mu je zdel letošnji Langin komad enako brezvezen kot lanski Rebekin. Enostavno v Sloveniji nimamo izbora, na Emi nimamo med čem izbirati.

Damjan Murko, recimo, ki ne ve več, kam bi sam s sabo in si je nadel naziv »Mariborski slavček«, se stepe s člani skupine Rogoški slavčki in spet napolni naslovnice, preplavi youtube, itd. In celo sam je priznal, da gradi kariero preko tračev, ker "glasba ni zanimiva za medije, je pa zanimiva za ljudi". Lepo vas prosim, kolko od vas sploh dejansko posluša Murkota?! Je njegov fan in uživa v njegovi glasbi?! Je kdo že bil na njegovem koncertu?! Blah! In čeprav v negativno smer, je tako »popularen«, da so recimo celo na Facebooku ustanovili skupino »Če ta skupina dobi 100.000 članov, se Damjan Murko preseli na luno«.

Al pa Werner? Se vam zdi, da je njegova glasba »odmevna«? »Vredna« poslušanja? Bi šli na njegov koncert? In konec koncev, sploh poznate kakšno njegovo pesem?

Naši glasbeniki recimo začnejo gradit kariero na tračih. Brez kakršnegakoli talenta, brez posluha, ena ženska recimo malo lepše izgleda in že misli, da bo slavna pevka, igralka ali karkoli. Ker ji ne rata po »pošteni« poti, pač more najprej nekej nardit, da »pade noter«. Se pravi, kakšen Big Brother, pa slikanje za Playboy... In pol poskuša nekej zapet in to je to. Za njo! Mi, butlji Slovenceljni, pa valda vse to gledamo in spremljamo, vidimo »odmevno« naslovnico »V joškovem grabnu« in na sliki Murkota z njegovo, oba napol gola, in že kupimo revijo... In to se prodaja!? Naj bi se. In tako kot ta Urška, ki nima pojma o glasbi, kolikor sem na hitrico pogledala njene videospote (no vidite, tudi jaz se dam »prodati« za navaden ušiv trač), nima sploh nobenega talenta za karkoli, niti za voditeljico, niti... za nič. Zgodbica o Pepelki... Lepo vas prosim! Navadna smrkljica, ki je padla na denar. Edino to bi se strinjala s Čepinom.

Smo Slovenci res že tako patetičen narod, da ne znamo pisat več o ničemer drugem, kot o tračih, nezgodah in prigodah naših estradnikov? Le kaj drugega bi še lahko prodajalo rumeni tisk? Le od česa bi potem sploh lahko živeli, zdaj že upokojena Bernarda Jeklin, ali npr. Bojan Požar? Sprašujem se...

Ko slišim ime »Mark Wahlberg«, je prvo kar mi pade na pamet... spodnje perilo! Saj se vsi spomnimo mladega, neustrašnega, nesramežljivega Wahlberga, ki je v času, ko je še nastopal pod imenom Marky Mark, ponavadi na odru nastopal kar brez vsega... No, razen spodnjih hlač, seveda!

Svojo kariero je začel kot glasbenik z bendom Marky Mark&The Funky Bunch. Muzka je bla kar dobra, odmevna, predvsem zato, ker so besedila opevala več ali manj resnično življenje. Good vibrations, I need money, Life in the streets... Samo nekaj slavnih naslovov. Kar naprej pa se je njegovo ime pojavljalo v rumenem tisku v povezavi z raznimi škandali. 1992 je izdal knjigo, posvečeno svojemu penisu.

Prvo večjo vlogo je odigral v filmu Renaissance Man, kot vojaški rekrut. Leta 1995 se je pojavil v The Basketball Diaries z Leonardom DiCapriom. Meni osebno je prvič resnično »padel« v oči v Planetu opic... Mmm!!! Potem Three Kings z Georgem Clooneyem, The Perfect Storm, Shooter, We Own The Night, The Happening, ...

Ja, danes 38-letni igralec se ima pohvaliti že z ogromno zbirko vlog in tudi vedno slavno zasedbo soigralcev. Privat pa najbrž uživa družinsko življenje, saj je lani septembra že tretjič postal očka. Očitno se je »malo« zresnil, saj tudi že dolgo nisem zasledila kaj slabega o njem.

Pa še malo za "sline cedit"

Pa recimo dopust poleti. Lahko bi bili kar cela 2 meseca doma. Itak se nobenemu ne da delat v taki vročini...

Eh, saj je itak brezveze, da kej govorim. Po eni strani, hvalabogu. Lahko bi blo še slabše. Ampak me pa razjezi ravno to! Vedno rečemo "Eh, lahko bi bilo še slabše!"... Damn it! Zakaj pa ne bi moglo bit boljše???

Kot najbrž marsikdo med vami, ne maram, da mi kdo laže. Predvsem, ko ti laže nekdo, ki ti v življenju nekaj pomeni. Nekdo, ki ga imaš rad. Sicer pa, takega človeka kar hitro »prokužiš«, kdaj laže. Razen, če je res dober lažnivec. Ampak jaz ga ponavadi vseeno kmalu zasačim.

Drugače pa je to, ko ti laže nekdo, ki ti ni tako blizu. Takega lažnivca boste zlahka prepoznali po njegovem pogledu. Ponavadi se izogiba vašemu pogledu ali obratno, vas gleda preveč direktno v oči. Pripoveduje zgodbo preveč v detajle ali nenehno menja temo, še posebej, ko začuti, da bo ujet na lažnem pripovedovanju. Naenkrat bo začel krivdo valiti na vas, kot da ste vi krivi, ker dvomite vanj.

Tisti, ki laže, ponavadi med svojim pripovedovanjem malce povzdigne glas, kot bi te hotel malo prestrašiti, in seveda, da je zgodba toliko bolj napeta. Vse zgodbe so seveda vedno nenavadne in neverjetne, izmišljene. Slej ko prej boste lahko spoznali, da so vas pravkar pravzaprav fajn »nategnili«.

In ponavadi takega lažnivca prepoznate tudi po tem, da ga je težko ustaviti. Kar melje in melje in melje. Kot bi se bal, če ga prekinemo, da bo pozabil svojo naslednjo laž, ki jo bo izustil. Nekateri ljudje so preprosto slabi lažnivci, tako da mu lahko že z obraza »preberete«, da laže. Nekateri pa smo pravi človeški detektorji laži, ki še preden se nam nekdo zlaže, vemo da se bo. Kdor pa ne ve... Jah, ste pa pravi naivneži!

Will Smith se je, vsaj meni, najbolj vtisnil v spomin v seriji The fresh Prince of Bel-Air. No, vsaj na začetku. Ful rada sem jo gledala. Navihani bratranec iz Philladelphie, ki se preseli k teti in stricu na Bel Air, kjer ušpiči marsikatero neumnost.

Ampak potem začne njegova kariera naglo cveteti. Spomnimo se ga iz filmov Men in Black, Independence Day, Bad Boys, I am Legend ... In med zadnjimi Seven Pounds. Fuuul dober!

Danes sicer 40 letni igralec, producent in glasbenik (pravzaprav bo 25. septembra praznoval »okroglo«), je že 12 let poročen z igralko Jado Pinkett, s katero imata tudi 2 otroka. Enega otroka ima tudi iz prejšnjega zakona.

Črn, visok (nekje 1,88 m), privlačen. Dvakrat je bil nominiran za Oskarja, predvsem se ga spomnimo iz biografske drame o športni legendi Muhammaud Ali-ju, vendar je žal ostal brez zlatega kipca. Prejel pa je veliko drugih nagrad, kot so ASCAP award ( ASCAP Film and Television Music Awards), Image Awards, Kids' Choice Award, MTV Movie Awards, ...

Vsekakor si zasluži naš naziv "tipa tedna" .

Le kdor se ceni, bo dovolil, da mu alkohol uniči življenje!

Alkoholizem. Droga sodobnega časa, ki razjeda vse več in več ljudi. Današnji strokovnjaki temu pravijo že bolezen. Odvisnost od alkohola je bolezen. Pa verjamem. In res je. Škoda le, da za to vrsto "bolezni" ne obstaja zdravilo. Ga ni. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

V svoji bližini poznam nekoga, ki ima z alkoholom resne, resne težave. Pa ne bom se poglabljala v detajle, ker je pre-boleče... Pre-žalostno. Na splošno definicija alkoholika je, da je alkoholik tisti, ki se je z rednim pitjem navadil na vedno večje količine zaužitega alkohola ter hkrati postal duševno ali telesno odvisen od alkohola.

Kaj pripravi nekoga do tega, da se napije? In to kar tako, iz lepega mira. Ko je trezen, dobro ve, da to ni "dobro". Ampak pride trenutek, kot nek "klik" v glavi, in že si toči in toči in toči. Kar tako. Brez posebnega vzroka.

Vzroki za nastanek alkoholizma so različni. Največji vpliv ima na posameznika okolje, v katerem živi oziroma je odrastel. Ter človekova duševnost. Vsi smo drugačni, na vsakega od nas se vplivi iz okolja drugače "dotaknejo". A nekateri ljudje so šibki, negotovi vase, imajo premajhno samospoštovanje. In ob stiku z alkoholom se takim ljudem dvigne samozavest. Alkohol jim "pričara" tisto, kar tako boleče manjka v njihovi osebnosti. A to na žalost le za kratek čas, saj ko se strezni, so občutki enaki in začarani krog tako teče naprej.

Na temo alkoholizma sem prebrala že nešteto študij, knjig in člankov. Ampak v bistvu, kaj to meni pomaga, če nisem jaz ta, ki imam problem. Edino, kar še bolj spoznavam vsak dan bolj, da ima ta oseba resen problem. Vidim, da ga ta "bolezen" razjeda vse bolj in bolj in bolj. Pred časom se je odločil in ratalo mu je celo celih 40 dni brez, da bi se napil. Potem pa je prišel spet tisti "šibki" trenutek in spet... Jovo na novo!

Jaz bi mu rada pomagala, ampak se moje pomoči otepa. "On zmore sam", je njegova izjava. In potem zasuk v levo, pa spet kje obsedi in si točijo, kot da je ta zadnjič.

"Pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne", pravijo. Pa je res treba čakati do te skrajnosti?!

"In živela sta srečno do konca svojih dni." Se sliši poznano? Ja, ampak večinoma samo iz pravljic, a ne?

Na internetu sem zasledila neko raziskavo, ki so jo objavili raziskovalci nekega avstralskega znanstvenega inštituta in predstavljam vam nekaj dejstev, ki so ponavadi razlog, da nek zakon/zveza ne uspe.

Velika verjetnost za ločitev je starost. Če se moški poroči pred svojim 25-im letom, niti ne pomeni, da se bo kdaj ločil. Večja verjetnost pa je to za moškega, ki je vsaj 9 ali več let starejši od svoje žene.

Vzrok ločitve so lahko v določenih primerih tudi celo otroci. Raziskave so pokazale, da je ločitev verjetnejša pri parih, ki imajo otroke, kot pri parih brez otrok.

Ženske , ki si želijo otroke, bolj kot njihovi partnerji, so bolj "podvržene" ločitvam.

Ponavadi se ločijo pari, katerih starši so doživeli enako.

Če je za oba, tako za moškega kot za žensko, to že drugi ali celo tretji zakon po vrsti, je velika možnost, da tudi sedanjega ne bosta obdržala.

Neverjetno, tudi denar ima pomembno vlogo v zakonu. Pri parih, ki so revni oziroma naj bi mož (ne žena?) bil brezposeln, je velika šansa, da se slej ko prej ločita. Večja kot pri bogatih. (To skoraj ne morem verjeti, saj se marsikatera ločitev zgodi pri bogatih. Ali pa se o njih pač toliko bolj govori, ker so bolj na "tapeti". Hm!)

Ne boste verjeli, do ločitve lahko pride tudi, če eden od partnerjev kadi.

Kakorkoli že, današnji svet je res očitno obrnjen na glavo. Sami sigurno poznate kake bližnje ali daljne znance, ki so se ločili ali so tik pred tem. Sama poznam nešteto primerov in skoraj vsaki dan zvem še za kakšno novo razvezo. Se mi pa zdi, da dandanes ljudi prehitro obupajo. Pride do majčkenega problema, pa že grejo narazen. Predvsem tisti, ki niso poročeni in živijo "na koruzi". Kar poglejte vaše dedke in babice. Skupaj so preživeli "boga in pol", dobro, slabo, veselo, žalostno... Pa sta skupaj dočakala starost in sta še na stara leta srečna skupaj.