Ok, na pot smo torej odrinili okoli ene ure zjutraj, oba nenaspana, razen tamalega (z nama je bil tudi sin od mojega, ki ga ima z bivšo), ki je itaki v avtu celo pot spal. Pa naj še kdo reče, da ni fajn bit otrok. Odločila sva se za pot do Drvenika, tam trajekt do Korčule in nato še z avtom na drugo stran otoka, kjer smo imeli rezerviran apartma nekaj kilometrov od Vele Luke. Torej drvimo proti Drveniku, bili smo že čisto »na knap«, saj je bil moj za volanom čisto nenaspan in se mu je fajn spalo, zato je delal več postankov, kot običajno, ko se nekaj kilometrov pred Drvenikom userje pred nas neki Nemec, ki je kar naprej zaviral in vozil sem in tja po cesti, magistralka pa vsi vemo kakšna je, polna ovinkov, tako da ni blo šans prehitevat. Potem še zgrešimo odcep v luko do trajekta, da smo obračali in spet nazaj, pridemo v Drvenik in prvi šok... Baba pri kartah mi pove, da trajekt na Korčulo ne vozi, ker je »u kvaru«... Jaz sem mislila, da mi bojo oči ven padle. Kakšno minuto sem kar stala in jo gledala ko tele... Pa mi pove, naj gremo naprej do Ploč, tam na trajekt do Trpanja (Pelješac) in preko do Orebića z avtom in tam spet na trajekt do Korčule. Ko sem mojemu to povedala, ga je skoraj prijelo, da bi šel kar nazaj domov. No ja, potem smo se malo umirili in šli najprej na en kofe. Je prijalo.

In potem, kaj pa čmo, naprej do Ploč. Tam pa spet šok! Ko smo se z avtom parkirali v kolono, nam ravno pred naš avto postavijo ograjo, češ kao »vprašanje, če pridemo še na prvi trajekt, ker je trajekt majhen in gre gor samo par avtov.« Dobro, da ima moj dobre živce! Sem res mislila, da bo kar popizdil. Tako čakamo približno eno uro, ko se začne vkrcavanje. Dobro, da so bili tam uni »delavci« tolk organizirani, da so na majčken trajekt spravili skoraj vse avte. In hvalabogu, tudi nas med njimi. No, pa se je začelo obračati nam v prid. Potem pridemo do naslednje luke za drugi trajekt in tam spet kolona. Tam je hvalabogu vozil ta večji trajekt in smo vsi prišli nanj. No, potem nas je čakala še manjša vožnja čez celo Korčulo, ampak smo že lažje dihali. Hitro smo našli tudi naš apartma. Gostitelji so nas že čakali in kmalu smo se namestili.

Naslednjih 11 dni je bilo res vse nam v prid. Gostitelji so nam kuhali in nas razvajali. Najedli smo se rib in njihovih kulinaričnih specialitet. Kar se je malo poznalo tudi na kilah, saj sva se oba v nekaj dneh celo malce zredila. Nastanjeni smo bili v mirni okolici, samo par hišk okoli. Plaža je bila prav njihova, tako da smo jo imeli mi in še dva para iz sosednjih dveh apartmajev čisto za sebe. Voda kristalno čista (in slana, še vedno) in ravno prav topla, da si se prijetno ohladil v morju. In celih 11 dni je bilo tudi vreme čisto nam v prid. In ko takole potegnem črto čez vse, pravzaprav ugotovim, da smo se imeli prav fajn. Tudi začetne tegobe izniči naslednjih 10 dni uživanja, kopanja, sončenja, dobra hrana in pijača. Malo že razmišljam o naslednjem dopust...

»Od starega Iglesiasa sin« reče včasih moj. Ja, pravi »latino-lover« in osvajalec ženskih src. Koliko to drži sicer ne vem, saj je blo pred časom slišat, da naj bi imel neki kompleks, ker ima majhnega ... hm, luleka, no!

Enrique si je pridobil medijsko slavo, podobno kot njegov oče, čeprav je bilo sprva dosti ugibanja, ali bo le senca »ta starega«. Vendar mu je uspelo že s prvim albumom, s katerim je sprva zaslovel v špansko govorečih deželah. Znan je po svojih baladah in tudi bolj razgibanih ritmih. Zadnji hit, ki ga poslušamo na radiu, »Takin' back my love«.

V zasebnem življenju pa vsi vemo, je dolgo časa pomembno vlogo igrala tenisačica Kurnikova. Bili so vzponi in padci, vmes jo je tudi nekajkrat prevaral... In potem sta se tudi razšla.

Enrique-ja »zaznamuje« tudi materino znamenje na desni ličnici, katero pa si je »žal« dal odstraniti zaradi zdravstvenih razlogov. Zdravniki so mu namreč povedali, da lahko zaradi znamenja nekega dne zboli za rakom.

Enrique je pred kratkim koncertiral v Evropi, med drugim tudi v Srbiji (kar smo zamudili). No, pa drugič... mogoče.

(In, aja, Enrique-ja lahko sledite tudi na twitterju, če koga zanima.)

(Kar mal »težko« je najdit slike, na katerih bi bil oblečen. )

Denzel, rojen 28. decembra 1954, je sprva študiral novinarstvo, pa ga je kmalu premagala želja pa igralstvu, zato se je preselil v San Francisco in se vpisal na Ameriško igralsko univerzo. Po enem letu je tudi tam obupal, šel v svet in s svojo vsestransko igralsko in močno karakterno osebnostjo kmalu dobil vloge v številnih televizijskih produkcijah.

Leta 1981 mu je uspel prvi preboj na velika platna v filmu Carbon Copy. Od leta 1980 je igral v doktorski televizijski seriji »St. Elsewhere«, ki je trajala celih 6 let. Leta 1989 je že dobil svojega prvega Oskarja za stransko vlogo v filmu Glory. Spomnimo pa se ga tudi iz filmov »The Pelican Brief« (Julia Roberts), »Philladelphia« (Tom Hanks), »American Gangster«, »Training day«, »John Q«, »The Bone Collector« (Angelina Jolie), .... No, še bi lahko naštevala, filmografija je ogromna.

Poročen je od leta 1983 (še danes!) in z ženo imata 4 otroke. In čeprav »star«, je Denzel še vedno »za pogledat«. Prepričajte se sami (oz. same ) ...

V vsakem razmerju so vzponi in padci, vem. A zakaj moramo biti ravno ženske tiste, ki moramo vse reševati? Se truditi, da zveza uspe.

Pri moškem je tako; na začetku se trudi in trudi, da osvoji eno žensko, prvih par mesecev je vse »oh in sploh«, potem se preselita skupaj in čez čas... Ja, moškemu je to »to«. Evo, našel si je žensko, življenjsko sopotnico, ima službo, prijatelje... Le kaj mu še manjka v življenju. Pa ženska? Za njo se »boj« šele začne. Kajti zvezo je treba tudi ohraniti. Ne pa samo brezglavo divjati z glavo skozi zid. In nekoga jemati za samoumevno.

In nato pride trenutek, ko ženski prekipi, popoka stvari in ga postavi pred dejstvo. Takrat pa je moški spet cel pohleven, na kolenih, prosi in joka. »Rad te imam, rad bi bil s tabo...« Bla, bla! Pa ti nosi darila, klicari stokrat na dan, SMS-i dežujejo... Zakaj samo takrat, ko mu že voda v grlo teče? Ali pa če bi rekli malo bolj zlobno, ko mu kuzla v rit skače. Takrat si najlepša, najboljša, naj, naj, naj.

Moški, trudite se, ko ste še v razmerju! Ne pa, ko zna biti že prepozno. Ženska ni samo objekt, kos pohištva, ki ga postaviš, kamor se ti zazdi, in se »ukvarjaš« z njim samo, kadar tebi paše. Smo polne čustev in za svojega moškega bi naredile »vse« (ne vzet preveč dobesedno, no!). Nam neka zveza veliko pomeni. In s tem spoštovanje, vaše prijateljstvo, v bistvu hočemo, da smo pri vas na prvem mestu. Ko smo žalostne, ne rabimo veliko, le vašo prisotnost in topel objem. Ko smo vesele, nekoga, da se veseli z nami. Življenjskega sopotnika.

Vsako leto, ko prvi sončni žarki ogrejejo ozračje, sanjamo in komaj čakamo dopust. In, evo, tudi jaz sem ga dočakala. 2 tedna 14-urnega delavnika, ker sva s sodelavko sami dve v pisarni in moram pokrivati dvojno izmeno, sem preživela. Zdaj pa morjeee!

 Danes ponoči odrinemo in tudi za mene se začne 10 dni poležavanja, sončenja, plavanja... V bistvu lenarjenja in delanja nič. Letos sem uredila še tako, da bomo imeli polpenzion, ker na dopustu se mi pa res ne da še kuhati in cel cajt študirati, kaj sploh skuhati.

Ampak me je pa kar groza, ker vem, da bo tudi to minilo in bo spet treba pridet nazaj v službo. Pa bom probala zdaj NE o tem razmišljam, ker potem to res ne bo noben dopust.

Pa gremooo...

Colin Farrell, rojen 31. maja 1976, prihaja iz športne družine. Njegov oče in stric sta bila oba profesionalna nogometaša. In kot je seveda normalno, je tudi Colin svojo kariero začel kot nogometaš. Bil je tudi na avdiciji za skupino Boyzone, pa mu (žal?) ni uspel preboj. Potem je nekaj poskušal v igralski šoli, pa je tudi to pustil.

Začel je z nekaj manjšimi vlogami v raznih TV oddajah za angleško televizijo BBC, dokler ni l. 2000 dobil vlogo v ameriškem filmu Joela Schumacherja »Tigerland«, s čimer je prebil svojo slavo v Hoollywood. Sledili so še »Hart's war« (Hartova vojna) z Bruce-om Willis-om, »Phone booth« (Telefonska govorilnica), in mogoče malo bolj znan »Miami Vice«.

Na seznamu 50 najbolj »vročih« je Colin na 3. mestu. Revija "People" pa ga je leta 2003 proglasila celo za najlepšega. In revija "Company" istega leta za šestega najbolj seksi moškega na svetu.

Hm, ni dvoma, vročekrvni, seksi Irec, all the way!!!

Zadnjič sem »čistila« mail in naletela na e-knjigo Urške Čepin. Seveda mi ni dalo mira, ker sem o tej »uspešnici« slišala že marsikaj in sem zadevšno prebrala. V knjigi omeni tudi oddajo Trenja iz davnega februarja, kjer so razglabljali o aferi Urške in Aleša Čepin, in tudi to mi ni dalo mira, sem šla in tudi to pogledala.  V oddaji je govora predvsem o tračih, tabloidih in rumenem tisku. Seveda je bil pomp okoli teh dveh glavnih »igralcev« absolutno za lase privlečen, saj konec koncev, kdo je res vedel, kdo sploh so ti ljudje. Ko sem prvič slišala za »Prekletstvo v zlati kletki«, sem mislila, da gre za neko staro babo, ki se po dooolgih letih mučnega zakona ločuje. Potem sem jo ene parkrat vidla v kaki reviji (Story, Nova, itd.)... Sem si misla »Hm, no ja! Taka mlada, pa že ločena, z otrokom, ...« In res mi ni dalo mira, zato sem knjigo tud prebrala, ampak HALO, kr neki.

Kot je že pisala Daša , je knjiga polna slovničnih napak, če je »prestala« lektoriranje... Nimam pojma! Tale blog sicer ne govori o tej knjigi ali Urški osebno, ampak hočem povedat, kako so naši »znani« Slovenci res polni samohvale in samopromocije. Pa če ne gre zlahka, bo šlo pa zgrda. Ker nimajo osnovnih pogojev za pridet na naslovnico, se »prodajo« tabloidom, ki pišejo o njih predvsem slabe stvari. Pa kaj je to važno?! Glavno, da so »slavni«, da jih ljudje poznajo, in konec koncev že zaradi firbca pridejo pogledat koncert, da vidijo, ali so v resnici res taki. Slej ko prej pa sodu zbije dno in ko se že preveč zasebno piše o določenem estradniku, kar naenkrat ta znori in spet da svojo zgodbo določenemu cajtngu in smo spet na začetku.

V tej oddaji Trenja iz 5. februarja je bil gost tudi Marko Crnkovič, urednik in bloger Blogosa ter kolumnist Dnevnika in tedenskega Žurnala, s katerim se moram strinjati popolnoma. Imamo Slovenci res sploh smisla za glasbo? Aja, v tej oddaji se je razglabljalo tudi o letošnji Emi in skupini Langa, ko je pevec po »ukradeni« zmagi klel in preklinjal vse živo. In Crnkovič je naše glasbenike imenoval »glasbene ničle«, ki se imajo za ne vem kakšne frajerje, ter da se mu je zdel letošnji Langin komad enako brezvezen kot lanski Rebekin. Enostavno v Sloveniji nimamo izbora, na Emi nimamo med čem izbirati.

Damjan Murko, recimo, ki ne ve več, kam bi sam s sabo in si je nadel naziv »Mariborski slavček«, se stepe s člani skupine Rogoški slavčki in spet napolni naslovnice, preplavi youtube, itd. In celo sam je priznal, da gradi kariero preko tračev, ker "glasba ni zanimiva za medije, je pa zanimiva za ljudi". Lepo vas prosim, kolko od vas sploh dejansko posluša Murkota?! Je njegov fan in uživa v njegovi glasbi?! Je kdo že bil na njegovem koncertu?! Blah! In čeprav v negativno smer, je tako »popularen«, da so recimo celo na Facebooku ustanovili skupino »Če ta skupina dobi 100.000 članov, se Damjan Murko preseli na luno«.

Al pa Werner? Se vam zdi, da je njegova glasba »odmevna«? »Vredna« poslušanja? Bi šli na njegov koncert? In konec koncev, sploh poznate kakšno njegovo pesem?

Naši glasbeniki recimo začnejo gradit kariero na tračih. Brez kakršnegakoli talenta, brez posluha, ena ženska recimo malo lepše izgleda in že misli, da bo slavna pevka, igralka ali karkoli. Ker ji ne rata po »pošteni« poti, pač more najprej nekej nardit, da »pade noter«. Se pravi, kakšen Big Brother, pa slikanje za Playboy... In pol poskuša nekej zapet in to je to. Za njo! Mi, butlji Slovenceljni, pa valda vse to gledamo in spremljamo, vidimo »odmevno« naslovnico »V joškovem grabnu« in na sliki Murkota z njegovo, oba napol gola, in že kupimo revijo... In to se prodaja!? Naj bi se. In tako kot ta Urška, ki nima pojma o glasbi, kolikor sem na hitrico pogledala njene videospote (no vidite, tudi jaz se dam »prodati« za navaden ušiv trač), nima sploh nobenega talenta za karkoli, niti za voditeljico, niti... za nič. Zgodbica o Pepelki... Lepo vas prosim! Navadna smrkljica, ki je padla na denar. Edino to bi se strinjala s Čepinom.

Smo Slovenci res že tako patetičen narod, da ne znamo pisat več o ničemer drugem, kot o tračih, nezgodah in prigodah naših estradnikov? Le kaj drugega bi še lahko prodajalo rumeni tisk? Le od česa bi potem sploh lahko živeli, zdaj že upokojena Bernarda Jeklin, ali npr. Bojan Požar? Sprašujem se...

Ko slišim ime »Mark Wahlberg«, je prvo kar mi pade na pamet... spodnje perilo! Saj se vsi spomnimo mladega, neustrašnega, nesramežljivega Wahlberga, ki je v času, ko je še nastopal pod imenom Marky Mark, ponavadi na odru nastopal kar brez vsega... No, razen spodnjih hlač, seveda!

Svojo kariero je začel kot glasbenik z bendom Marky Mark&The Funky Bunch. Muzka je bla kar dobra, odmevna, predvsem zato, ker so besedila opevala več ali manj resnično življenje. Good vibrations, I need money, Life in the streets... Samo nekaj slavnih naslovov. Kar naprej pa se je njegovo ime pojavljalo v rumenem tisku v povezavi z raznimi škandali. 1992 je izdal knjigo, posvečeno svojemu penisu.

Prvo večjo vlogo je odigral v filmu Renaissance Man, kot vojaški rekrut. Leta 1995 se je pojavil v The Basketball Diaries z Leonardom DiCapriom. Meni osebno je prvič resnično »padel« v oči v Planetu opic... Mmm!!! Potem Three Kings z Georgem Clooneyem, The Perfect Storm, Shooter, We Own The Night, The Happening, ...

Ja, danes 38-letni igralec se ima pohvaliti že z ogromno zbirko vlog in tudi vedno slavno zasedbo soigralcev. Privat pa najbrž uživa družinsko življenje, saj je lani septembra že tretjič postal očka. Očitno se je »malo« zresnil, saj tudi že dolgo nisem zasledila kaj slabega o njem.

Pa še malo za "sline cedit"

Pa recimo dopust poleti. Lahko bi bili kar cela 2 meseca doma. Itak se nobenemu ne da delat v taki vročini...

Eh, saj je itak brezveze, da kej govorim. Po eni strani, hvalabogu. Lahko bi blo še slabše. Ampak me pa razjezi ravno to! Vedno rečemo "Eh, lahko bi bilo še slabše!"... Damn it! Zakaj pa ne bi moglo bit boljše???

Kot najbrž marsikdo med vami, ne maram, da mi kdo laže. Predvsem, ko ti laže nekdo, ki ti v življenju nekaj pomeni. Nekdo, ki ga imaš rad. Sicer pa, takega človeka kar hitro »prokužiš«, kdaj laže. Razen, če je res dober lažnivec. Ampak jaz ga ponavadi vseeno kmalu zasačim.

Drugače pa je to, ko ti laže nekdo, ki ti ni tako blizu. Takega lažnivca boste zlahka prepoznali po njegovem pogledu. Ponavadi se izogiba vašemu pogledu ali obratno, vas gleda preveč direktno v oči. Pripoveduje zgodbo preveč v detajle ali nenehno menja temo, še posebej, ko začuti, da bo ujet na lažnem pripovedovanju. Naenkrat bo začel krivdo valiti na vas, kot da ste vi krivi, ker dvomite vanj.

Tisti, ki laže, ponavadi med svojim pripovedovanjem malce povzdigne glas, kot bi te hotel malo prestrašiti, in seveda, da je zgodba toliko bolj napeta. Vse zgodbe so seveda vedno nenavadne in neverjetne, izmišljene. Slej ko prej boste lahko spoznali, da so vas pravkar pravzaprav fajn »nategnili«.

In ponavadi takega lažnivca prepoznate tudi po tem, da ga je težko ustaviti. Kar melje in melje in melje. Kot bi se bal, če ga prekinemo, da bo pozabil svojo naslednjo laž, ki jo bo izustil. Nekateri ljudje so preprosto slabi lažnivci, tako da mu lahko že z obraza »preberete«, da laže. Nekateri pa smo pravi človeški detektorji laži, ki še preden se nam nekdo zlaže, vemo da se bo. Kdor pa ne ve... Jah, ste pa pravi naivneži!