Že od majhnih nog sem čisto mahnjena na čokolado. Mami mi vedno reče, kako se še do danes nisem prenajedla čokolade, saj sem jo kot otrok pojedla na "tone". , kako se človek lahko "prenaje" čokolade?! Predvsem "in" so bile v tistih časih milka čokolade. Oz. takrat je bila samo ena sorta, čisto navadna mlečna Milka. Njami! Hodili smo še v Avstrijo v šoping in tam kupovali cele kartone te slastne čokolade.

Ja, in še danes ne morem brez nje. Po vsakem obroku obvezno zapaše nekaj sladkega in najrajši je to kaka fina, sladka, v ustih topeča ČOKOLADA. Čeprav se že za kosilo najem čist preveč, ampak še zmeraj ostane "prostor" za nekaj sladkega v mojem želodcu. Mal me vsi čudno gledajo, ampak kot marsikomu paše po obroku deci vinčeka, ali cigareta, meni, bolj kot vse na svetu, zapaše sladko (pa čeprav sem tudi kadilka).

Ooo, kaj bi jaz brez tebe, sladko razkošje! Brez čokolade mi živeti ni.  "Ime mi je Lidija in sem čokoholik..." Ha ha ha!

Medtem ko Daša piše o prikrivanju dejanske starosti - da ali ne, se mi poraja vprašanje, ali sem res že tako "stara", da zadnje čase pozabljam stvari (Kristusova leta!). Pa ne gre za stvari dolgoročno, kot recimo, kaj morem kupit v trgovini in potem polovico pozabim... Ali pa, da sem z nekom zmenjena, pa pozabim na zmenek... Pozabljam stvari iz sekunde v sekundo. Recimo, sedim za računalnikom in prešine me ideja, da moram nekej pogledat na internetu in še predno se mi odpre brskljalnik, pozabim, kaj je to bilo. Ali pa, grem iz kuhinje v kopalnico in na poti do tja pozabim, kaj sem dejansko nameravala naredit (da ne bo pomote, ne gre za potrebo na WCju )...

Medtem ko "večje" stvari si zapomnim brez problema. Kot sem prejle omenila, če sem z nekom zmenjena, to NE pozabim nikoli. Če morem v kaj naredit, ne pozabim. Kaj sem komu rekla oz. obljubila, ne pozabim. Torej?!  (Kaj sem že hotla napisat!? ha ha)

Pravijo, da moramo bit' v prometu strpni in obzirni...  Ampak včasih res ne gre drugače, kot da se ti zrola. Res da veljam za energičnega in "divjega" voznika, a včasih res ne gre drugače. Želim si, da bi zmislili še kake gumijaste avtomobile, ker mi včasih res pride, da bi se v kakega bedaka na cesti dobesedno zaletela. Najbolj me razjezi, ko se normalno, se pravi mirno, vozim po cesti in iz stranske ceste pripelje avto. Ustavi se in voznik te gleda ko butelj, ko pa se mu približaš na par metrov, spelje pred tebe. Ok, saj ne rečem, če bi se potem vsaj peljal... Tako pa "štrika" pred mano, bremza in zija okoli, potem pa mogoče še celo že v naslednjem križišču spet nekam zavija in pri tem čaka kolono nasproti vozečih, da lahko zavije levo.

Da ne govorim o nočni vožnji. Najbolj me razkuri, ko se proti meni bliža avto s prižganimi dolgimi lučmi. Peesmo, a me ne vidiš že na kilometer daleć?!  In potem mu poblendam z lučmi, pa ga vidiš, kako začne bremzat, ker misli, da so kje policaji. In še naprej sveti direkt meni v fris! No, sej ponavadi mu pol to tud' vrnem . Ali pa "najlepši" trenutek, ko ZA tabo vozi keri z dolgimi lučmi... Grrrr!

Ne vem, eni očitno, ko se vsedejo v avto, najprej pritiskajo na VSE možne gumbe, kar jih je v avtu. Luči - dolge obvezno; meglenke - prva, zadnja; ventilacija oz. klima, še prej verjetno radio; si vse naštima, tak kot "mora" bit in gremo... In ko je na cesti, opazuje samo dogajanje okoli sebe, ne pa tudi SVOJO vlogo v prometu. Kot bi bil samo na nekem igralnem avtomatu in imel v roki joystick.

Pa zdej očitno že vsak lahko pride do vozniške. Mislim, saj ne rečem, da mogoče niso dobri vozniki, ampak očitno je biti voznik danes ali pa pred 40 leti (ali več) dosti drugače. Ko sem pred 15 leti dobila vozniški izpit, je v njem veljavnost 60 let. Mislim, wtf? Se pravi, še približno 45 let. Stara bom skoraj 80 let.

Mogli bi organizirat, da bi vsake 10 let šel v avtošolo, odpeljal 1 uro testne vožnje, da vidijo, če si sploh še »zmožen« za volanom. Če ne, pa še enkrat od začetka na ure varne vožnje, pa bo.

Se mi zdi, da se marsikatera prometna nesreča zgodi ravno zaradi takih "gumpcev" na cesti. Res, da so/smo nekateri na cesti nervozni in neučakani, ampak ravno zaradi takih "počasnel" ti včasih popustijo živci in znoriš...

No ja, če pa keri pogrunta vozilo iz kakšnega bolj "trpežnega" materiala, sem pa ziher prva na seznamu.

Ok, marsikdo mogoče ne ve, kdo točno to je, ampak zame »my favorite guy on earth«, zato mislim, da sem »čakala« dovolj dolgo, da tudi njega predstavim kot tipa tedna.

Rojen 17. maja 1970 ima za sabo že dolgo glasbeno kariero. Še skoraj kot otrok je začel v skupini New Kids On The Block, po razpadu skupine 1994 je nadaljeval solo kariero, izdal par albumov, se vmes poročil in »naredil« 2 otroka. Lani se je skupina ponovno združila in letos sem imela to srečo, da sem še z dvema kolegicama šla na koncert, o čemer je pisala že Daša. In po 15ih letih se mi je končno uresničila »otroška« želja, videti svoje idole v živo. In kot je najbrž očitno, je Jordan »my favorite«. Pa dovolj besed, saj so slikice dovolj zgovorne.

Te dni je menda izšla knjiga Damjana Murka in ob tem se mi v glavi poraja marsikateri štos na njegov račun. Bolj za foro kot ne, sem na googlu vpisala njegovo ime in povezava me je pripeljala do naše narodne himne Zdravljice v izvedbi Damjana Murka. In kar ne morem, da ne bi tega delila z vami. Če ne drugega za eno dozo smeha.

Še malo me »babja« radovednost žene dalje in na njegovi uradni spletni strani preberem "Glasba mu je bila položena v zibelko, zasvojila ga je in brez nje si ne predstavlja življenja. Predanost do dela, vztrajnost, talent, katerega je treba negovati in se vedno znova učiti in nenazadnje njegova publika, ki mu vsa leta dela z glasbo zvesto stoji ob strani, posluša njegove melodije in kupuje njegove plošče vse to in še več ga žene naprej in ni ga toka, ki bi ustavil tako močno ljubezen do glasbe."

Saj človek res ne ve več, kaj bi rekel. Na ta slovenski "fenomen", štajerski slavček, ne vem kaj še vse, je bilo že toliko povedanega, da rajši ne bom nič komentirala.

Res ne vem, kdo je tu nor?! Njegovi fani ali mi, anti, ki se, če ne drugega, kar naprej delamo norca iz njega. No ja, če smo torej slabe volje, pogledamo kaki video Murkota in smo spet "na nogah". Namesto kofeta... recimo...

Film se začne s pobegom zločinca med prevozom v policijskem avtu. Na drugi strani družina, mati, hči in oče, ki se odpravijo v hišico ob jezeru. Med obiskom prijateljice v bližnjem mestu, hči in njeno prijateljico ugrabijo. Med njimi je tudi ta zločinec, ki je zbežal iz rok policije. V poskusu pobega prijateljica umre, hči pa posilijo in ko ji uspe zbežat, jo ustrelijo. Nato se zatečejo v bližnjo hišo, ki je (oh, kaka ironija), ravno last dekličinih staršev, ki sta ob poznem obisku sicer previdna in sumničava, a še vedno pomagata nočnim obiskovalcem, ki jim nudita prenočišče, in niti ne sumita, s kakšnimi barabami imata opravka. No, film se potem konča z absurdnim in grozljivim pokolom.

V glavnem, tistim s slabim želodcem, ne priporočam ogleda filma. Če pa imate »radi« tovrstne žanre, pa le. Moja ocena od 1 do 5... Minus 1. 

Ok, na pot smo torej odrinili okoli ene ure zjutraj, oba nenaspana, razen tamalega (z nama je bil tudi sin od mojega, ki ga ima z bivšo), ki je itaki v avtu celo pot spal. Pa naj še kdo reče, da ni fajn bit otrok. Odločila sva se za pot do Drvenika, tam trajekt do Korčule in nato še z avtom na drugo stran otoka, kjer smo imeli rezerviran apartma nekaj kilometrov od Vele Luke. Torej drvimo proti Drveniku, bili smo že čisto »na knap«, saj je bil moj za volanom čisto nenaspan in se mu je fajn spalo, zato je delal več postankov, kot običajno, ko se nekaj kilometrov pred Drvenikom userje pred nas neki Nemec, ki je kar naprej zaviral in vozil sem in tja po cesti, magistralka pa vsi vemo kakšna je, polna ovinkov, tako da ni blo šans prehitevat. Potem še zgrešimo odcep v luko do trajekta, da smo obračali in spet nazaj, pridemo v Drvenik in prvi šok... Baba pri kartah mi pove, da trajekt na Korčulo ne vozi, ker je »u kvaru«... Jaz sem mislila, da mi bojo oči ven padle. Kakšno minuto sem kar stala in jo gledala ko tele... Pa mi pove, naj gremo naprej do Ploč, tam na trajekt do Trpanja (Pelješac) in preko do Orebića z avtom in tam spet na trajekt do Korčule. Ko sem mojemu to povedala, ga je skoraj prijelo, da bi šel kar nazaj domov. No ja, potem smo se malo umirili in šli najprej na en kofe. Je prijalo.

In potem, kaj pa čmo, naprej do Ploč. Tam pa spet šok! Ko smo se z avtom parkirali v kolono, nam ravno pred naš avto postavijo ograjo, češ kao »vprašanje, če pridemo še na prvi trajekt, ker je trajekt majhen in gre gor samo par avtov.« Dobro, da ima moj dobre živce! Sem res mislila, da bo kar popizdil. Tako čakamo približno eno uro, ko se začne vkrcavanje. Dobro, da so bili tam uni »delavci« tolk organizirani, da so na majčken trajekt spravili skoraj vse avte. In hvalabogu, tudi nas med njimi. No, pa se je začelo obračati nam v prid. Potem pridemo do naslednje luke za drugi trajekt in tam spet kolona. Tam je hvalabogu vozil ta večji trajekt in smo vsi prišli nanj. No, potem nas je čakala še manjša vožnja čez celo Korčulo, ampak smo že lažje dihali. Hitro smo našli tudi naš apartma. Gostitelji so nas že čakali in kmalu smo se namestili.

Naslednjih 11 dni je bilo res vse nam v prid. Gostitelji so nam kuhali in nas razvajali. Najedli smo se rib in njihovih kulinaričnih specialitet. Kar se je malo poznalo tudi na kilah, saj sva se oba v nekaj dneh celo malce zredila. Nastanjeni smo bili v mirni okolici, samo par hišk okoli. Plaža je bila prav njihova, tako da smo jo imeli mi in še dva para iz sosednjih dveh apartmajev čisto za sebe. Voda kristalno čista (in slana, še vedno) in ravno prav topla, da si se prijetno ohladil v morju. In celih 11 dni je bilo tudi vreme čisto nam v prid. In ko takole potegnem črto čez vse, pravzaprav ugotovim, da smo se imeli prav fajn. Tudi začetne tegobe izniči naslednjih 10 dni uživanja, kopanja, sončenja, dobra hrana in pijača. Malo že razmišljam o naslednjem dopust...

»Od starega Iglesiasa sin« reče včasih moj. Ja, pravi »latino-lover« in osvajalec ženskih src. Koliko to drži sicer ne vem, saj je blo pred časom slišat, da naj bi imel neki kompleks, ker ima majhnega ... hm, luleka, no!

Enrique si je pridobil medijsko slavo, podobno kot njegov oče, čeprav je bilo sprva dosti ugibanja, ali bo le senca »ta starega«. Vendar mu je uspelo že s prvim albumom, s katerim je sprva zaslovel v špansko govorečih deželah. Znan je po svojih baladah in tudi bolj razgibanih ritmih. Zadnji hit, ki ga poslušamo na radiu, »Takin' back my love«.

V zasebnem življenju pa vsi vemo, je dolgo časa pomembno vlogo igrala tenisačica Kurnikova. Bili so vzponi in padci, vmes jo je tudi nekajkrat prevaral... In potem sta se tudi razšla.

Enrique-ja »zaznamuje« tudi materino znamenje na desni ličnici, katero pa si je »žal« dal odstraniti zaradi zdravstvenih razlogov. Zdravniki so mu namreč povedali, da lahko zaradi znamenja nekega dne zboli za rakom.

Enrique je pred kratkim koncertiral v Evropi, med drugim tudi v Srbiji (kar smo zamudili). No, pa drugič... mogoče.

(In, aja, Enrique-ja lahko sledite tudi na twitterju, če koga zanima.)

(Kar mal »težko« je najdit slike, na katerih bi bil oblečen. )

Denzel, rojen 28. decembra 1954, je sprva študiral novinarstvo, pa ga je kmalu premagala želja pa igralstvu, zato se je preselil v San Francisco in se vpisal na Ameriško igralsko univerzo. Po enem letu je tudi tam obupal, šel v svet in s svojo vsestransko igralsko in močno karakterno osebnostjo kmalu dobil vloge v številnih televizijskih produkcijah.

Leta 1981 mu je uspel prvi preboj na velika platna v filmu Carbon Copy. Od leta 1980 je igral v doktorski televizijski seriji »St. Elsewhere«, ki je trajala celih 6 let. Leta 1989 je že dobil svojega prvega Oskarja za stransko vlogo v filmu Glory. Spomnimo pa se ga tudi iz filmov »The Pelican Brief« (Julia Roberts), »Philladelphia« (Tom Hanks), »American Gangster«, »Training day«, »John Q«, »The Bone Collector« (Angelina Jolie), .... No, še bi lahko naštevala, filmografija je ogromna.

Poročen je od leta 1983 (še danes!) in z ženo imata 4 otroke. In čeprav »star«, je Denzel še vedno »za pogledat«. Prepričajte se sami (oz. same ) ...

V vsakem razmerju so vzponi in padci, vem. A zakaj moramo biti ravno ženske tiste, ki moramo vse reševati? Se truditi, da zveza uspe.

Pri moškem je tako; na začetku se trudi in trudi, da osvoji eno žensko, prvih par mesecev je vse »oh in sploh«, potem se preselita skupaj in čez čas... Ja, moškemu je to »to«. Evo, našel si je žensko, življenjsko sopotnico, ima službo, prijatelje... Le kaj mu še manjka v življenju. Pa ženska? Za njo se »boj« šele začne. Kajti zvezo je treba tudi ohraniti. Ne pa samo brezglavo divjati z glavo skozi zid. In nekoga jemati za samoumevno.

In nato pride trenutek, ko ženski prekipi, popoka stvari in ga postavi pred dejstvo. Takrat pa je moški spet cel pohleven, na kolenih, prosi in joka. »Rad te imam, rad bi bil s tabo...« Bla, bla! Pa ti nosi darila, klicari stokrat na dan, SMS-i dežujejo... Zakaj samo takrat, ko mu že voda v grlo teče? Ali pa če bi rekli malo bolj zlobno, ko mu kuzla v rit skače. Takrat si najlepša, najboljša, naj, naj, naj.

Moški, trudite se, ko ste še v razmerju! Ne pa, ko zna biti že prepozno. Ženska ni samo objekt, kos pohištva, ki ga postaviš, kamor se ti zazdi, in se »ukvarjaš« z njim samo, kadar tebi paše. Smo polne čustev in za svojega moškega bi naredile »vse« (ne vzet preveč dobesedno, no!). Nam neka zveza veliko pomeni. In s tem spoštovanje, vaše prijateljstvo, v bistvu hočemo, da smo pri vas na prvem mestu. Ko smo žalostne, ne rabimo veliko, le vašo prisotnost in topel objem. Ko smo vesele, nekoga, da se veseli z nami. Življenjskega sopotnika.