Še ena grozljivka, mešanica filma "Šesti čut" in "Krog". Gre pa seveda še za en remake Korejskega filma "A tale of two sisters". Čeprav sem tud' tega našla kar na youtubu, pa ni niti približno kot ameriška verzija, ki se mi zdi dosti boljša.

Film se vrti okoli najstnice Anne, ki se s težavo sooča s smrtjo svoje matere, ki je umrla v eksploziji pred Anninimi očmi. Ko se Anna vrne s psihiatrije, jo doma pričaka tudi očetova nova žena, bivša negovalka njene matere. Medtem ko s sestro raziskujeta vprašljivo preteklost svoje mačehe, za katero mislita, da ji gre samo za družinsko dediščino, se Anna sooča z vizijami duhov in grozljivimi nočnimi morami. Vse skupaj pa pripelje do šokantnega konca, da dobiš kar kurjo polt.

V glavnem, film vreden ogleda, za vse, ki imate radi tovrstni žanr filma, in vas ni strah že ob prvem poku eksplozije.

Skoraj bi držalo, da dandanes brez računalnika nikakor ne gre. In brez interneta, seveda! Ampak že samo programi za brskanje po spletu so dober način, da se pretihotapijo v vaš računalnik nepridipravi in še tako dobro zaščito lahko zaobidejo sposobni hekerji. Čeprav sem v zadnjem času vse bolj in bolj »odvisna« od interneta, mislim da bi brez njega vendarle lahko preživela. In čeprav dnevno dosti časa preživim za računalnikom, sem prepričana v eno stvar: Nikakor ne nameravam preko spleta opravljati svojih bančnih storitev.

Ne uporabljam »klika«, niti drugih bančnih »uslug« preko interneta, kajti še vedno sem skeptična, kar se tiče zaupanja svojih financ v medmrežju. Mogoče sem paranoična, mogoče »staromodna«, ampak že same bančne kartice mi vzbujajo nezaupanje in strah. Rada se spominjam stare dobre hranilne knjižice, brez nepotrebnih stroškov vodenja računa in limita, s katerim si dandanes marsikdo zaserje življenje.

Tudi kar se tiče »spam«-ov in neznane pošte v mail-boxu... Ne odpiram NIKOLI! Sem pa doživela hecno štorijo, ko me nekega dne kliče soseda in reče »Joj, ti obvladaš angleško, sem dobila en mail iz Nizozemske; a bi prišla in mi prevedla? Prosim, prosim, gre za neki denar, ki naj bi ga dobila. Joj, pridi hitro, ti bom vse plačala, kolikor boš hotla.«  Seveda sem jo šokirano nekaj časa kar poslušala, nisem vedla, a se heca al misli resno. Pa pol bi blo treba še poklicat tega tipa in ne vem kaj vse se z njim zmenit. In ženska mu je medtem že poslala nazaj svoj naslov in telefonsko številko.

Jaz v tistem trenutku nisem imela časa kar letet k njej in se ubadat z njo, zato gre kasneje tistega dne moj in prebere maile. Ženska je bla čist "paf", kar objemala ga je in skakala ko nora, govorila, da mu bo dala denarja, kolikor ga bo hotel, tralala. V glavnem, moj prečekira vse maile, proba tud poklicat tisto številko... nič. Seveda se mu je že od vsega začetka vse zdelo sumljivo. Pa pokliče enega kolega, kriminalista, in ta mu pove, da niti pod razno ne odgovarjamo na te maile, da so dobili že veliko prijav okoli tega, da raziskujejo zadeve itn.

Seveda je tako isto objasnil tudi tej sosedi. Ženska ga je nekaj časa gledala ko tele v nova vrata, potem pa čez par minut začela, da ne, da to ne more bit res, da ona bo dobila denar ... In ne vem, kaj še vse.  Moj je rekel, da kar ni mogel verjet, kako je ženska nora. Bolj ko ji je objasnjeval, kakšni triki so to na internetu, bolj je ona trdila svoje. Potem je pa rajši kar šel skozi vrata in jih pustil na miru.

Ene par dni po tistem še vedno seveda ni dala miru in je kar naprej kvasala, da se ji zdi to čudno, kdo bi jo to lahko takole zezal po internetu, kje so dobili njen email naslov, itd. Mislim, hallooo, ženska, kaj teb' ni jasn'?! Na koncu smo se seveda že vsi počasi delali norca na ta račun, ampak včasih je še znala pripomnit kako neumestno "Kaj pa če je blo vse res in smo spustili iz rok dobro priliko za zaslužek?" Hm, , saj človek ne ve, kaj bi si mislil.

Že od majhnih nog sem čisto mahnjena na čokolado. Mami mi vedno reče, kako se še do danes nisem prenajedla čokolade, saj sem jo kot otrok pojedla na "tone". , kako se človek lahko "prenaje" čokolade?! Predvsem "in" so bile v tistih časih milka čokolade. Oz. takrat je bila samo ena sorta, čisto navadna mlečna Milka. Njami! Hodili smo še v Avstrijo v šoping in tam kupovali cele kartone te slastne čokolade.

Ja, in še danes ne morem brez nje. Po vsakem obroku obvezno zapaše nekaj sladkega in najrajši je to kaka fina, sladka, v ustih topeča ČOKOLADA. Čeprav se že za kosilo najem čist preveč, ampak še zmeraj ostane "prostor" za nekaj sladkega v mojem želodcu. Mal me vsi čudno gledajo, ampak kot marsikomu paše po obroku deci vinčeka, ali cigareta, meni, bolj kot vse na svetu, zapaše sladko (pa čeprav sem tudi kadilka).

Ooo, kaj bi jaz brez tebe, sladko razkošje! Brez čokolade mi živeti ni.  "Ime mi je Lidija in sem čokoholik..." Ha ha ha!

Medtem ko Daša piše o prikrivanju dejanske starosti - da ali ne, se mi poraja vprašanje, ali sem res že tako "stara", da zadnje čase pozabljam stvari (Kristusova leta!). Pa ne gre za stvari dolgoročno, kot recimo, kaj morem kupit v trgovini in potem polovico pozabim... Ali pa, da sem z nekom zmenjena, pa pozabim na zmenek... Pozabljam stvari iz sekunde v sekundo. Recimo, sedim za računalnikom in prešine me ideja, da moram nekej pogledat na internetu in še predno se mi odpre brskljalnik, pozabim, kaj je to bilo. Ali pa, grem iz kuhinje v kopalnico in na poti do tja pozabim, kaj sem dejansko nameravala naredit (da ne bo pomote, ne gre za potrebo na WCju )...

Medtem ko "večje" stvari si zapomnim brez problema. Kot sem prejle omenila, če sem z nekom zmenjena, to NE pozabim nikoli. Če morem v kaj naredit, ne pozabim. Kaj sem komu rekla oz. obljubila, ne pozabim. Torej?!  (Kaj sem že hotla napisat!? ha ha)

Pravijo, da moramo bit' v prometu strpni in obzirni...  Ampak včasih res ne gre drugače, kot da se ti zrola. Res da veljam za energičnega in "divjega" voznika, a včasih res ne gre drugače. Želim si, da bi zmislili še kake gumijaste avtomobile, ker mi včasih res pride, da bi se v kakega bedaka na cesti dobesedno zaletela. Najbolj me razjezi, ko se normalno, se pravi mirno, vozim po cesti in iz stranske ceste pripelje avto. Ustavi se in voznik te gleda ko butelj, ko pa se mu približaš na par metrov, spelje pred tebe. Ok, saj ne rečem, če bi se potem vsaj peljal... Tako pa "štrika" pred mano, bremza in zija okoli, potem pa mogoče še celo že v naslednjem križišču spet nekam zavija in pri tem čaka kolono nasproti vozečih, da lahko zavije levo.

Da ne govorim o nočni vožnji. Najbolj me razkuri, ko se proti meni bliža avto s prižganimi dolgimi lučmi. Peesmo, a me ne vidiš že na kilometer daleć?!  In potem mu poblendam z lučmi, pa ga vidiš, kako začne bremzat, ker misli, da so kje policaji. In še naprej sveti direkt meni v fris! No, sej ponavadi mu pol to tud' vrnem . Ali pa "najlepši" trenutek, ko ZA tabo vozi keri z dolgimi lučmi... Grrrr!

Ne vem, eni očitno, ko se vsedejo v avto, najprej pritiskajo na VSE možne gumbe, kar jih je v avtu. Luči - dolge obvezno; meglenke - prva, zadnja; ventilacija oz. klima, še prej verjetno radio; si vse naštima, tak kot "mora" bit in gremo... In ko je na cesti, opazuje samo dogajanje okoli sebe, ne pa tudi SVOJO vlogo v prometu. Kot bi bil samo na nekem igralnem avtomatu in imel v roki joystick.

Pa zdej očitno že vsak lahko pride do vozniške. Mislim, saj ne rečem, da mogoče niso dobri vozniki, ampak očitno je biti voznik danes ali pa pred 40 leti (ali več) dosti drugače. Ko sem pred 15 leti dobila vozniški izpit, je v njem veljavnost 60 let. Mislim, wtf? Se pravi, še približno 45 let. Stara bom skoraj 80 let.

Mogli bi organizirat, da bi vsake 10 let šel v avtošolo, odpeljal 1 uro testne vožnje, da vidijo, če si sploh še »zmožen« za volanom. Če ne, pa še enkrat od začetka na ure varne vožnje, pa bo.

Se mi zdi, da se marsikatera prometna nesreča zgodi ravno zaradi takih "gumpcev" na cesti. Res, da so/smo nekateri na cesti nervozni in neučakani, ampak ravno zaradi takih "počasnel" ti včasih popustijo živci in znoriš...

No ja, če pa keri pogrunta vozilo iz kakšnega bolj "trpežnega" materiala, sem pa ziher prva na seznamu.

Ok, marsikdo mogoče ne ve, kdo točno to je, ampak zame »my favorite guy on earth«, zato mislim, da sem »čakala« dovolj dolgo, da tudi njega predstavim kot tipa tedna.

Rojen 17. maja 1970 ima za sabo že dolgo glasbeno kariero. Še skoraj kot otrok je začel v skupini New Kids On The Block, po razpadu skupine 1994 je nadaljeval solo kariero, izdal par albumov, se vmes poročil in »naredil« 2 otroka. Lani se je skupina ponovno združila in letos sem imela to srečo, da sem še z dvema kolegicama šla na koncert, o čemer je pisala že Daša. In po 15ih letih se mi je končno uresničila »otroška« želja, videti svoje idole v živo. In kot je najbrž očitno, je Jordan »my favorite«. Pa dovolj besed, saj so slikice dovolj zgovorne.

Te dni je menda izšla knjiga Damjana Murka in ob tem se mi v glavi poraja marsikateri štos na njegov račun. Bolj za foro kot ne, sem na googlu vpisala njegovo ime in povezava me je pripeljala do naše narodne himne Zdravljice v izvedbi Damjana Murka. In kar ne morem, da ne bi tega delila z vami. Če ne drugega za eno dozo smeha.

Še malo me »babja« radovednost žene dalje in na njegovi uradni spletni strani preberem "Glasba mu je bila položena v zibelko, zasvojila ga je in brez nje si ne predstavlja življenja. Predanost do dela, vztrajnost, talent, katerega je treba negovati in se vedno znova učiti in nenazadnje njegova publika, ki mu vsa leta dela z glasbo zvesto stoji ob strani, posluša njegove melodije in kupuje njegove plošče vse to in še več ga žene naprej in ni ga toka, ki bi ustavil tako močno ljubezen do glasbe."

Saj človek res ne ve več, kaj bi rekel. Na ta slovenski "fenomen", štajerski slavček, ne vem kaj še vse, je bilo že toliko povedanega, da rajši ne bom nič komentirala.

Res ne vem, kdo je tu nor?! Njegovi fani ali mi, anti, ki se, če ne drugega, kar naprej delamo norca iz njega. No ja, če smo torej slabe volje, pogledamo kaki video Murkota in smo spet "na nogah". Namesto kofeta... recimo...

Film se začne s pobegom zločinca med prevozom v policijskem avtu. Na drugi strani družina, mati, hči in oče, ki se odpravijo v hišico ob jezeru. Med obiskom prijateljice v bližnjem mestu, hči in njeno prijateljico ugrabijo. Med njimi je tudi ta zločinec, ki je zbežal iz rok policije. V poskusu pobega prijateljica umre, hči pa posilijo in ko ji uspe zbežat, jo ustrelijo. Nato se zatečejo v bližnjo hišo, ki je (oh, kaka ironija), ravno last dekličinih staršev, ki sta ob poznem obisku sicer previdna in sumničava, a še vedno pomagata nočnim obiskovalcem, ki jim nudita prenočišče, in niti ne sumita, s kakšnimi barabami imata opravka. No, film se potem konča z absurdnim in grozljivim pokolom.

V glavnem, tistim s slabim želodcem, ne priporočam ogleda filma. Če pa imate »radi« tovrstne žanre, pa le. Moja ocena od 1 do 5... Minus 1. 

Ok, na pot smo torej odrinili okoli ene ure zjutraj, oba nenaspana, razen tamalega (z nama je bil tudi sin od mojega, ki ga ima z bivšo), ki je itaki v avtu celo pot spal. Pa naj še kdo reče, da ni fajn bit otrok. Odločila sva se za pot do Drvenika, tam trajekt do Korčule in nato še z avtom na drugo stran otoka, kjer smo imeli rezerviran apartma nekaj kilometrov od Vele Luke. Torej drvimo proti Drveniku, bili smo že čisto »na knap«, saj je bil moj za volanom čisto nenaspan in se mu je fajn spalo, zato je delal več postankov, kot običajno, ko se nekaj kilometrov pred Drvenikom userje pred nas neki Nemec, ki je kar naprej zaviral in vozil sem in tja po cesti, magistralka pa vsi vemo kakšna je, polna ovinkov, tako da ni blo šans prehitevat. Potem še zgrešimo odcep v luko do trajekta, da smo obračali in spet nazaj, pridemo v Drvenik in prvi šok... Baba pri kartah mi pove, da trajekt na Korčulo ne vozi, ker je »u kvaru«... Jaz sem mislila, da mi bojo oči ven padle. Kakšno minuto sem kar stala in jo gledala ko tele... Pa mi pove, naj gremo naprej do Ploč, tam na trajekt do Trpanja (Pelješac) in preko do Orebića z avtom in tam spet na trajekt do Korčule. Ko sem mojemu to povedala, ga je skoraj prijelo, da bi šel kar nazaj domov. No ja, potem smo se malo umirili in šli najprej na en kofe. Je prijalo.

In potem, kaj pa čmo, naprej do Ploč. Tam pa spet šok! Ko smo se z avtom parkirali v kolono, nam ravno pred naš avto postavijo ograjo, češ kao »vprašanje, če pridemo še na prvi trajekt, ker je trajekt majhen in gre gor samo par avtov.« Dobro, da ima moj dobre živce! Sem res mislila, da bo kar popizdil. Tako čakamo približno eno uro, ko se začne vkrcavanje. Dobro, da so bili tam uni »delavci« tolk organizirani, da so na majčken trajekt spravili skoraj vse avte. In hvalabogu, tudi nas med njimi. No, pa se je začelo obračati nam v prid. Potem pridemo do naslednje luke za drugi trajekt in tam spet kolona. Tam je hvalabogu vozil ta večji trajekt in smo vsi prišli nanj. No, potem nas je čakala še manjša vožnja čez celo Korčulo, ampak smo že lažje dihali. Hitro smo našli tudi naš apartma. Gostitelji so nas že čakali in kmalu smo se namestili.

Naslednjih 11 dni je bilo res vse nam v prid. Gostitelji so nam kuhali in nas razvajali. Najedli smo se rib in njihovih kulinaričnih specialitet. Kar se je malo poznalo tudi na kilah, saj sva se oba v nekaj dneh celo malce zredila. Nastanjeni smo bili v mirni okolici, samo par hišk okoli. Plaža je bila prav njihova, tako da smo jo imeli mi in še dva para iz sosednjih dveh apartmajev čisto za sebe. Voda kristalno čista (in slana, še vedno) in ravno prav topla, da si se prijetno ohladil v morju. In celih 11 dni je bilo tudi vreme čisto nam v prid. In ko takole potegnem črto čez vse, pravzaprav ugotovim, da smo se imeli prav fajn. Tudi začetne tegobe izniči naslednjih 10 dni uživanja, kopanja, sončenja, dobra hrana in pijača. Malo že razmišljam o naslednjem dopust...