Ok, torej sem tudi jaz nasedla mamljivi ponudbi kataloga Bakker, kjer prodajajo rože, grmovja in drevja za vaš vrt. Kdor je že imel to »čast«, da je videl, kako izgleda njihova vaba za pridobitev kupcev, bo vedel o čem govorim.

Torej, v katalogu je prekrito polje, katerega spraskaš in pod njim se pojavi določena koda, in ta koda pomeni, da si poleg svojega naročila zaslužiš še kako »posebno« darilo. Seveda naredim to in prikaže se mi koda, ki pomeni, da sem si »prislužila« nagrado, 5 izdelkov, vsi so naslikani na naslovnici kataloga in zdi se mi fajn, da bi te predmete dobila praktično zastonj, oziroma z naročilom neke rože ali grma iz kataloga. Ti predmeti so bili: aparat za kavo, digitalni fotoaparat, ženska ročna ura, prenosni telefonski aparat in merilec temperature oz. vlage v enem. Fino! In »nebodilena«, prilepim to kodo na naročilnico in naročim še japonski javor, ki si ga že dolgo želim v svojem vrtu.

Naročilnico sem oddala nekje sredi avgusta in danes, torej sredi oktobra, pride ta, tako težko pričakovani »paket«. Najprej zagledam japonski javor. Veja dolga približno 1 meter, na njej pa ene par posušenih listov. Vsi gledamo »drevo«, in ne vemo, bi se smejali ali jokali. Korenina sicer izgleda še živa, torej si mislim, mogoče more tako biti, saj je konec koncev jesen in jeseni ponavadi listi odpadejo z dreves.  Hm, ja...

Nato iščemo darila, zaradi katerih sem pravzaprav sploh naročila ta »prekrasen« javor. Najdemo majhen paketek v približni velikosti 20x15x4 cm. Odprem škatlico in v njej najdem... paket igralnih kart, budilka, mini ročna ura, kozmetično ogledalce (celo tako, da je na eni strani navadno ogledalo, na drugi pa povečevalno, vau!), ter še neke vrste svinčnik, ki v bistvu ni svinčnik, ampak ima na eni strani 2 mini nastavka, lahko bi bila izvijača, na sredini je mini "vaservaga", na drugi strani pa mini baterijica ... Spet, človek ne ve, če bi se smejal, ali zjokal. Jim poslal vse skupaj nazaj. Bi jih poklicala in jih poslala v tri krasne... Po prvem šoku, smo se samo še smejali.

Seveda se sama sebi zdim bedasta, kako sem mogla bit tako naivna, da sem mislila, da bom dejansko dobila tako vredne predmete za nakup v vrednosti 25€. In celo po vsem, kar sem že prebrala napisanega o nategovanju kupcev iz prav tega omenjenega kataloga. Ampak seveda, nisem mogla, da ne bi. Prekosila sem sama sebe in si prislužila naziv "naivnica leta", haha!

Kot dokaz prilagam slikico "darilc", upam, da ne padete dol od smeha. Sicer pa, zakaj pa ne, smejmo se, saj dejansko JE smešno.  

Včasih se nam zdi, da bi nam bilo lepše živeti kje drugje. Da se v naši majhni Sloveniji težko "kam pride". Zunaj, torej v tujini, je vse dosti lažje. Ali pa se nam to le zdi? Poglejmo recimo samo med estradniki. Amerika, na primer, ima  lepo število uspešnih svetovno znanih igralcev in glasbenikov. Pa pri nas? Poglejte samo trenutno "najbolj" gledano televizijsko "limonado" Kmetija slavnih. Sploh resnično poznate katerega od teh "slavnih"? Razen mogoče Fredija in Salome.

Ok, to je šovbiznis. Kaj pa drugi "biznisi"? Pri nas rabiš kar dosti "sreče", če hočeš, da ti en posel uspe. Če odpreš samo restavracijo, moraš bit preklemansko dober, da ti zlaufa. Enako je z gradbeništvom, kot s katerokoli obrtjo, ki se je boš oprijel. Kot pri iskanju nepremičnine (o tem kdaj drugič), je tudi pri poslu predvsem potrebna lokacija. Ker če odpreš butik s cunjami po najnovejši modi nekje na vasi, kjer so še sto let za luno, definitivno propadla naložba že na začetku. Ali pa kafič na "vinogradniški" cesti.  Kaj ti bo gostilna, ko na vsakem metru stoji zidanica in kiloooometriiii vinoooogradov.

Pa da še malo omenim najnovejšo "muho" (ali pa tud ne več tako novo), bloganje. Koliko od vas sploh redno prebira bloge na internetu, glede na to, da danes že vsak lahko odpre svoj blog in piše kar mu pade na pamet? Ali pa pišemo samo vsak sebi? Na youtubu pa človek posname sam sebe in svetuje, kako se pravilno poljublja, ter to demonstrira še z bresvijo. In ima že skoraj 350.000 ogledov. Po moje moreš bit samo malo odštekan, pa ti rata. Kot tisti tip. No ja, nekateri so pač rojeni igralci in zabavljači. Drugim je potrebno malo več sreče in ... brez muje se še čevelj ne obuje. Kakšna ideja za dober biznis? Se priporočam.

Ne vem, kaj mi je, ampak zadnje čase me spet prijemlje utrujenost, zaspanost, brezvoljnost... Nič se mi ne da, najrajši bi cele dneve spala... Razmišljala sem že, kak bi fajn blo bit medvedek. Počasi bi se lepo "zabubila" in prespala to zimsko "sranje" . Res, prav depresija me daje, ko gledam to dolgočasno vreme, listje rjavi in pada z dreves, zjutraj, ko grem v službo, je še tema in zvečer je že okoli sedme ure tema... Kaj bo šele, ko prestavijo še uro... Bljak! Ponoči je že skoraj tako hladno, da razmišljava že o začetku kurilne sezone... Ah, sem dolgočasna, vem. Ampak tale jesenski čas nikakor ni zame. Sicer me ponavadi daje tudi pomladanska utrujenost , ampak je še vedno bolj prijetna. Se mi zdi. Ha ha! Takrat vsaj veš, da lahko pričakuješ toplejše dneve, vse brsti in zeleni, in potem pride še poletje in morje, itd.

Kaj pa vi, kateri letni čas vam najbolj ugaja?! Zzzzz, mislim, da bom jaz malo zadremala.

Še ena grozljivka, mešanica filma "Šesti čut" in "Krog". Gre pa seveda še za en remake Korejskega filma "A tale of two sisters". Čeprav sem tud' tega našla kar na youtubu, pa ni niti približno kot ameriška verzija, ki se mi zdi dosti boljša.

Film se vrti okoli najstnice Anne, ki se s težavo sooča s smrtjo svoje matere, ki je umrla v eksploziji pred Anninimi očmi. Ko se Anna vrne s psihiatrije, jo doma pričaka tudi očetova nova žena, bivša negovalka njene matere. Medtem ko s sestro raziskujeta vprašljivo preteklost svoje mačehe, za katero mislita, da ji gre samo za družinsko dediščino, se Anna sooča z vizijami duhov in grozljivimi nočnimi morami. Vse skupaj pa pripelje do šokantnega konca, da dobiš kar kurjo polt.

V glavnem, film vreden ogleda, za vse, ki imate radi tovrstni žanr filma, in vas ni strah že ob prvem poku eksplozije.

Skoraj bi držalo, da dandanes brez računalnika nikakor ne gre. In brez interneta, seveda! Ampak že samo programi za brskanje po spletu so dober način, da se pretihotapijo v vaš računalnik nepridipravi in še tako dobro zaščito lahko zaobidejo sposobni hekerji. Čeprav sem v zadnjem času vse bolj in bolj »odvisna« od interneta, mislim da bi brez njega vendarle lahko preživela. In čeprav dnevno dosti časa preživim za računalnikom, sem prepričana v eno stvar: Nikakor ne nameravam preko spleta opravljati svojih bančnih storitev.

Ne uporabljam »klika«, niti drugih bančnih »uslug« preko interneta, kajti še vedno sem skeptična, kar se tiče zaupanja svojih financ v medmrežju. Mogoče sem paranoična, mogoče »staromodna«, ampak že same bančne kartice mi vzbujajo nezaupanje in strah. Rada se spominjam stare dobre hranilne knjižice, brez nepotrebnih stroškov vodenja računa in limita, s katerim si dandanes marsikdo zaserje življenje.

Tudi kar se tiče »spam«-ov in neznane pošte v mail-boxu... Ne odpiram NIKOLI! Sem pa doživela hecno štorijo, ko me nekega dne kliče soseda in reče »Joj, ti obvladaš angleško, sem dobila en mail iz Nizozemske; a bi prišla in mi prevedla? Prosim, prosim, gre za neki denar, ki naj bi ga dobila. Joj, pridi hitro, ti bom vse plačala, kolikor boš hotla.«  Seveda sem jo šokirano nekaj časa kar poslušala, nisem vedla, a se heca al misli resno. Pa pol bi blo treba še poklicat tega tipa in ne vem kaj vse se z njim zmenit. In ženska mu je medtem že poslala nazaj svoj naslov in telefonsko številko.

Jaz v tistem trenutku nisem imela časa kar letet k njej in se ubadat z njo, zato gre kasneje tistega dne moj in prebere maile. Ženska je bla čist "paf", kar objemala ga je in skakala ko nora, govorila, da mu bo dala denarja, kolikor ga bo hotel, tralala. V glavnem, moj prečekira vse maile, proba tud poklicat tisto številko... nič. Seveda se mu je že od vsega začetka vse zdelo sumljivo. Pa pokliče enega kolega, kriminalista, in ta mu pove, da niti pod razno ne odgovarjamo na te maile, da so dobili že veliko prijav okoli tega, da raziskujejo zadeve itn.

Seveda je tako isto objasnil tudi tej sosedi. Ženska ga je nekaj časa gledala ko tele v nova vrata, potem pa čez par minut začela, da ne, da to ne more bit res, da ona bo dobila denar ... In ne vem, kaj še vse.  Moj je rekel, da kar ni mogel verjet, kako je ženska nora. Bolj ko ji je objasnjeval, kakšni triki so to na internetu, bolj je ona trdila svoje. Potem je pa rajši kar šel skozi vrata in jih pustil na miru.

Ene par dni po tistem še vedno seveda ni dala miru in je kar naprej kvasala, da se ji zdi to čudno, kdo bi jo to lahko takole zezal po internetu, kje so dobili njen email naslov, itd. Mislim, hallooo, ženska, kaj teb' ni jasn'?! Na koncu smo se seveda že vsi počasi delali norca na ta račun, ampak včasih je še znala pripomnit kako neumestno "Kaj pa če je blo vse res in smo spustili iz rok dobro priliko za zaslužek?" Hm, , saj človek ne ve, kaj bi si mislil.

Že od majhnih nog sem čisto mahnjena na čokolado. Mami mi vedno reče, kako se še do danes nisem prenajedla čokolade, saj sem jo kot otrok pojedla na "tone". , kako se človek lahko "prenaje" čokolade?! Predvsem "in" so bile v tistih časih milka čokolade. Oz. takrat je bila samo ena sorta, čisto navadna mlečna Milka. Njami! Hodili smo še v Avstrijo v šoping in tam kupovali cele kartone te slastne čokolade.

Ja, in še danes ne morem brez nje. Po vsakem obroku obvezno zapaše nekaj sladkega in najrajši je to kaka fina, sladka, v ustih topeča ČOKOLADA. Čeprav se že za kosilo najem čist preveč, ampak še zmeraj ostane "prostor" za nekaj sladkega v mojem želodcu. Mal me vsi čudno gledajo, ampak kot marsikomu paše po obroku deci vinčeka, ali cigareta, meni, bolj kot vse na svetu, zapaše sladko (pa čeprav sem tudi kadilka).

Ooo, kaj bi jaz brez tebe, sladko razkošje! Brez čokolade mi živeti ni.  "Ime mi je Lidija in sem čokoholik..." Ha ha ha!

Medtem ko Daša piše o prikrivanju dejanske starosti - da ali ne, se mi poraja vprašanje, ali sem res že tako "stara", da zadnje čase pozabljam stvari (Kristusova leta!). Pa ne gre za stvari dolgoročno, kot recimo, kaj morem kupit v trgovini in potem polovico pozabim... Ali pa, da sem z nekom zmenjena, pa pozabim na zmenek... Pozabljam stvari iz sekunde v sekundo. Recimo, sedim za računalnikom in prešine me ideja, da moram nekej pogledat na internetu in še predno se mi odpre brskljalnik, pozabim, kaj je to bilo. Ali pa, grem iz kuhinje v kopalnico in na poti do tja pozabim, kaj sem dejansko nameravala naredit (da ne bo pomote, ne gre za potrebo na WCju )...

Medtem ko "večje" stvari si zapomnim brez problema. Kot sem prejle omenila, če sem z nekom zmenjena, to NE pozabim nikoli. Če morem v kaj naredit, ne pozabim. Kaj sem komu rekla oz. obljubila, ne pozabim. Torej?!  (Kaj sem že hotla napisat!? ha ha)

Pravijo, da moramo bit' v prometu strpni in obzirni...  Ampak včasih res ne gre drugače, kot da se ti zrola. Res da veljam za energičnega in "divjega" voznika, a včasih res ne gre drugače. Želim si, da bi zmislili še kake gumijaste avtomobile, ker mi včasih res pride, da bi se v kakega bedaka na cesti dobesedno zaletela. Najbolj me razjezi, ko se normalno, se pravi mirno, vozim po cesti in iz stranske ceste pripelje avto. Ustavi se in voznik te gleda ko butelj, ko pa se mu približaš na par metrov, spelje pred tebe. Ok, saj ne rečem, če bi se potem vsaj peljal... Tako pa "štrika" pred mano, bremza in zija okoli, potem pa mogoče še celo že v naslednjem križišču spet nekam zavija in pri tem čaka kolono nasproti vozečih, da lahko zavije levo.

Da ne govorim o nočni vožnji. Najbolj me razkuri, ko se proti meni bliža avto s prižganimi dolgimi lučmi. Peesmo, a me ne vidiš že na kilometer daleć?!  In potem mu poblendam z lučmi, pa ga vidiš, kako začne bremzat, ker misli, da so kje policaji. In še naprej sveti direkt meni v fris! No, sej ponavadi mu pol to tud' vrnem . Ali pa "najlepši" trenutek, ko ZA tabo vozi keri z dolgimi lučmi... Grrrr!

Ne vem, eni očitno, ko se vsedejo v avto, najprej pritiskajo na VSE možne gumbe, kar jih je v avtu. Luči - dolge obvezno; meglenke - prva, zadnja; ventilacija oz. klima, še prej verjetno radio; si vse naštima, tak kot "mora" bit in gremo... In ko je na cesti, opazuje samo dogajanje okoli sebe, ne pa tudi SVOJO vlogo v prometu. Kot bi bil samo na nekem igralnem avtomatu in imel v roki joystick.

Pa zdej očitno že vsak lahko pride do vozniške. Mislim, saj ne rečem, da mogoče niso dobri vozniki, ampak očitno je biti voznik danes ali pa pred 40 leti (ali več) dosti drugače. Ko sem pred 15 leti dobila vozniški izpit, je v njem veljavnost 60 let. Mislim, wtf? Se pravi, še približno 45 let. Stara bom skoraj 80 let.

Mogli bi organizirat, da bi vsake 10 let šel v avtošolo, odpeljal 1 uro testne vožnje, da vidijo, če si sploh še »zmožen« za volanom. Če ne, pa še enkrat od začetka na ure varne vožnje, pa bo.

Se mi zdi, da se marsikatera prometna nesreča zgodi ravno zaradi takih "gumpcev" na cesti. Res, da so/smo nekateri na cesti nervozni in neučakani, ampak ravno zaradi takih "počasnel" ti včasih popustijo živci in znoriš...

No ja, če pa keri pogrunta vozilo iz kakšnega bolj "trpežnega" materiala, sem pa ziher prva na seznamu.

Ok, marsikdo mogoče ne ve, kdo točno to je, ampak zame »my favorite guy on earth«, zato mislim, da sem »čakala« dovolj dolgo, da tudi njega predstavim kot tipa tedna.

Rojen 17. maja 1970 ima za sabo že dolgo glasbeno kariero. Še skoraj kot otrok je začel v skupini New Kids On The Block, po razpadu skupine 1994 je nadaljeval solo kariero, izdal par albumov, se vmes poročil in »naredil« 2 otroka. Lani se je skupina ponovno združila in letos sem imela to srečo, da sem še z dvema kolegicama šla na koncert, o čemer je pisala že Daša. In po 15ih letih se mi je končno uresničila »otroška« želja, videti svoje idole v živo. In kot je najbrž očitno, je Jordan »my favorite«. Pa dovolj besed, saj so slikice dovolj zgovorne.