Ok, na pot smo torej odrinili okoli ene ure zjutraj, oba nenaspana, razen tamalega (z nama je bil tudi sin od mojega, ki ga ima z bivšo), ki je itaki v avtu celo pot spal. Pa naj še kdo reče, da ni fajn bit otrok. Odločila sva se za pot do Drvenika, tam trajekt do Korčule in nato še z avtom na drugo stran otoka, kjer smo imeli rezerviran apartma nekaj kilometrov od Vele Luke. Torej drvimo proti Drveniku, bili smo že čisto »na knap«, saj je bil moj za volanom čisto nenaspan in se mu je fajn spalo, zato je delal več postankov, kot običajno, ko se nekaj kilometrov pred Drvenikom userje pred nas neki Nemec, ki je kar naprej zaviral in vozil sem in tja po cesti, magistralka pa vsi vemo kakšna je, polna ovinkov, tako da ni blo šans prehitevat. Potem še zgrešimo odcep v luko do trajekta, da smo obračali in spet nazaj, pridemo v Drvenik in prvi šok... Baba pri kartah mi pove, da trajekt na Korčulo ne vozi, ker je »u kvaru«... Jaz sem mislila, da mi bojo oči ven padle. Kakšno minuto sem kar stala in jo gledala ko tele... Pa mi pove, naj gremo naprej do Ploč, tam na trajekt do Trpanja (Pelješac) in preko do Orebića z avtom in tam spet na trajekt do Korčule. Ko sem mojemu to povedala, ga je skoraj prijelo, da bi šel kar nazaj domov. No ja, potem smo se malo umirili in šli najprej na en kofe. Je prijalo.

In potem, kaj pa čmo, naprej do Ploč. Tam pa spet šok! Ko smo se z avtom parkirali v kolono, nam ravno pred naš avto postavijo ograjo, češ kao »vprašanje, če pridemo še na prvi trajekt, ker je trajekt majhen in gre gor samo par avtov.« Dobro, da ima moj dobre živce! Sem res mislila, da bo kar popizdil. Tako čakamo približno eno uro, ko se začne vkrcavanje. Dobro, da so bili tam uni »delavci« tolk organizirani, da so na majčken trajekt spravili skoraj vse avte. In hvalabogu, tudi nas med njimi. No, pa se je začelo obračati nam v prid. Potem pridemo do naslednje luke za drugi trajekt in tam spet kolona. Tam je hvalabogu vozil ta večji trajekt in smo vsi prišli nanj. No, potem nas je čakala še manjša vožnja čez celo Korčulo, ampak smo že lažje dihali. Hitro smo našli tudi naš apartma. Gostitelji so nas že čakali in kmalu smo se namestili.

Naslednjih 11 dni je bilo res vse nam v prid. Gostitelji so nam kuhali in nas razvajali. Najedli smo se rib in njihovih kulinaričnih specialitet. Kar se je malo poznalo tudi na kilah, saj sva se oba v nekaj dneh celo malce zredila. Nastanjeni smo bili v mirni okolici, samo par hišk okoli. Plaža je bila prav njihova, tako da smo jo imeli mi in še dva para iz sosednjih dveh apartmajev čisto za sebe. Voda kristalno čista (in slana, še vedno) in ravno prav topla, da si se prijetno ohladil v morju. In celih 11 dni je bilo tudi vreme čisto nam v prid. In ko takole potegnem črto čez vse, pravzaprav ugotovim, da smo se imeli prav fajn. Tudi začetne tegobe izniči naslednjih 10 dni uživanja, kopanja, sončenja, dobra hrana in pijača. Malo že razmišljam o naslednjem dopust...