Oujea, bejba... glej to: http://www.drugisvet.com/in-blog-veritas/zakon_brez_zakonov_ne_more_obstati.html

Drugače pa... jaz mislim, da včasih so bile ženske bolj odvisne od moških in tudi če bi hotele it na svoje, si mogoče niso mogle privoščit... pa tudi prepričanje je bilo tako, da se pač "mora" potrpet in je bilo sramotno, če sta se dva ločila.

Ja, Daša, saj se čisto strinjam. Ampak po mojem mnenju, se mi zdi, da so včasih obojni, tako ženske kot moški, več dali na družino. Saj ne rečem, mogoče je tud blo kakega varanja, ampak to je blo tud vse. Moški je vedel,da ima doma ženo in otroke, in jih je bil dolžan preživeti. Tako so recimo moški hodili v službo, ženske pa so imele svoje "delo" doma, z otroci, gospodinjstvo in vse ostalo, kar spada zraven. Res je sicer, da so trdo garali od jutra do večera, ampak vse je bilo dosti drugače... Se mi zdi :-)))

Hm...vse te raziskave, pri njih (pri vsaki) je potrebno biti previden in jo ne vzeti preveč resno! Mislim resno.

Ob bok sem ji postavil svoj lastni primer (sem razvezan po skoraj 20 letih zakona, 2 otroka,..).
Večina postavk, ki jih navajaš iz raziskave pri meni osebno ne drži! Le 2-3 držijo. To o denarju v zakonu drži zelo, v smislu, da eden ostane brez zaposlitve in se potem kao sesuje vse kot hiška iz kart. Pri meni je bilo točno nekako tako. Ampak sicer zelo delaven...na vseh področjih bodisi moških ali ženskih delih. Nismo pa nikoli stradali(!!), da ne bi kdo pomislil (ker je v raziskavi pač omenjena beseda revščina) - denarja za zmerno in celo precej dobro življenje je bilo vselej dovolj iz različnih kanalov in direktnega kreganja okrog denarja ni bilo niti enkrat....je pa seveda sedaj po ločitvi (s strani bivše, saj sedaj nima dna).
Vse druge postavke, torej: da se poročiš pred 25 letom, da je eden starejši, kajenje in še kaj ...pa ne držijo. Potem se ne bi nikoli poročil saj je že tedaj kadila kot Turek, enako še danes.
Lahko rečem, da je v stvarnosti nekje polovica zakonov ZAIGRANA! Do konca mojega pisanja bo ta morebitna nerazumljivost izraza - jasna.

Ker je od moje ločitve že nekako četrtino desetletja sem seveda dodobra premislil o značaju, obnašanju, potrebah, spremembah v pogledih, dojemanju in čutenju...in še o vsem ostalem, da ne bom predolg sem seveda prišel do zanimivega zaključka. poudarjam, da to ni plod enodnevnega razmišljanja ali trenutnega čustva. Vlogo lahko razdelim v 2 enako velika dela, polovici torej. Prva pripada emancipiranosti in to predvsem preko prezrcaljenja razmišljanj, sugeriranj, nenehnih miselnih izletov v svet, biti 'neodvisna' - s pomočjo nasvetov iz življenj teh številnih prijateljic tedanje žene, ki jih je imela že zaradi svoje narave dela veliko, in skoraj vse brez izjeme so bile ločene, z velikim egom in nasploh take neke vrste nezadovoljnic in pretanjenih spletkark! To je igralo pri njej tedaj pomembno vlogo. Tega se prav dobro spomnim kako sem to doživljal v smislu nagle preobrazbe bivše žene pod vplivom teh silnic k povsem drugemu polu razmišljanja! Vse kar ji je prej pomenilo pozitivno in jo (po nj besedah sodeč) močno osrečevalo jo je zatem motilo in delalo močno nesrečno. Vrstili so se skoraj neverjetni premiki!
Druga polovica pa zajema neutrjen značaj, čustvena neuravnovešenost in velikanska nihanja v razpoloženju, ki ga lahko najbolje ponazorim s tem ko si zamišljamo neko relacijo kot: vroče-hladno-vroče, pri tem ko se te lastnosti menjavajo med seboj zelo naglo in nenadoma oziroma prehajajo iz enega stanja v drugo bliskovito hitro.

Kakor izhaja že iz mojega primera in če morda potegnem en splošen sklep za vse propadle zakone: manjka predvsem enega elementa. In to je potrpežljivosti, strpnosti! Vse mora biti takoj in tako kot on(a) misli! Čim nekaj ni v redu in nekje zaškriplje...pa bi se to seveda rešilo a ne v enem tednu, pač pa seveda srednjeročno ....je že konec. Sledi čao in srečno...jebi se. V posmeh tisti tako goreče izrečeni zaoljubi tam v cerkvicah...no, kako se že sliši? ....združena v dobrem (in kako še?)....in v SLABEM ..seveda! Saj, v tistem dobrem ja, do tedaj ni nobenih težav. Ko pa se slučajno pojavi ono izrečeno pod V SLABEM....ah, kdo bi pa to prenašal. Čao in jebi se .. / se opravičujem na uporabi takega izraza ampak zgodba mora imeti originalne atribute, potem je verodostojna, je tako. Torej malce strpnosti vsem skupaj bi svetoval dokler je za to še čas. Pri največji strpnosti le ta še vedno ne bo dosegala gležnja na nogah s tisto, ki so jo premogli naši predniki. Zato tudi, pa vse hudič pobira!
Lep dan, Polde

To je po moje tudi zato, ker so se meje med "moškimi in ženskimi obveznostmi" malce "zameglile". Zdaj moški tudi kuhajo in ženske nosijo denar domov (nekatere še celo več kot njihovi partnerji), itd.

Tisto glede denarja... da se loči več revnih kot bogatih... tudi meni ni čisto logično. Mi je bolj logično, da če sta si dva nekaj ustvarila in vidita, da jima ni več to TO... ne študirata, da bi morala vztrajat, ker pač si ne moreta privoščit, da bi šla stran in si kupila recimo novo stanovanje / hišo. Ne vem. Poznam pa tudi reven par, ki sta že več kot leto dni ločena, a še kar živita v istem stanovanju, ker si ne more noben od njiju privoščit svojega. Niti najema stanovanja, kaj šele nakupa...

Po moje nekih "zlatih pravil" glede tega ni.

Jaz se čisto strinjam, da je tale raziskava "kr nekej". Zato sem jo tudi objavila, ker se mi zdi malo "za lase privlečena". Mogoče pa samo Avstralci pač tako gledajo na svoj zakon.
Jaz osebno recimo poskušam ne ponavljati istih napak, ki so jih mogoče naredili v svojem življenju moji starši. Pa se nista ločila, ali karkoli. S tem mislim pač na splošno nekatere stvari.
Kajenje npr. čisto nek čuden razlog, da bi se kdo ločil. Morda so tudi taki, ampak najbrž jih more motit zelo zelooo. Bolj logično se mi zdi, da če nekoga moti, ker partner kadi, se bo le ta potrudil in nehal kaditi.
Verjela pa bi, da do ločitve pride, če si eden od partnerjev želi otroka bolj kot drugi. Kar se mi zdi logično in tako ločitev tudi podpiram, ker nima smisla vztrajat, če si prikrajšan za nekaj v življenju, kar je po moje samoumevno.
Drži pa seveda tudi, da danes skorajda ni več razlik med moškimi in ženskami. Oba hodita v službo, včasih skuha eden, včasih drugi, pač odvisno od časa. Nekateri moški celo likajo in pospravljajo... Zakaj pa ne, če ženska pač mogoče ne utegne.
Najbolj žalostno pa se mi zdi, da se ljudje ločijo, če eden ostane brez službe. Ker mislim, da je to trenutek, ko partner najbolj potrebuje podporo in razumevanje.
In prav kot pravi Polde, vsi se držijo tistega "v dobrem"... drugo "v slabem" pa z leti pozabijo.

Meni se zdi, da se dandanes pari premalo trudijo, niso vztrajni, so premalo strpni en do drugega. Marsikateri par šteje, da je s poroko dosegel svoj cilj, orientira se na otroke, morda še prej na štalco...zakonca pa postavi na stranski tir, češ sva se zrihtala, vse štima. Ampak s tem, ko se enkrat nehaš trudit in vlagat pride do ohlajanja odnosov, komunikacijskih vrzeli, življenja en mimo drugega,...in ja tako ratajo vse tiste predporočne napakice NAPAKE, pogovor VPITJE, skupnega prostega časa se izogibata, ipd. In potem pride do "nepremostljivih razlik in ovir".

Res je da k temu veliko pripomore prehiter življenjski tempo, ampak če se greš zakon, si moraš vzeti vsaj pol ure na dan samo za svojega partnerja...mogoče počvekaš med kosilom, mogoče ko daš otroke spat, mogoče v postelji preden zaspiš...ampak nekako moraš ohraniti tisti kontakt, ki vaju povezuje...potem je marsikaj lažje...in lahko uresičiš tudi tisto zapoved "V SLABEM..." - ne samo na papirju, ampak tudi v realnosti.

Ampak ja - enim je najlažje vse skupaj pustit in it na svoje. So pa seveda tudi pari, ki enostavno niso za skupaj...ampak takih ločitev je morda 10%...vse ostalo je "ne da se mi" in "ne morem".