"In živela sta srečno do konca svojih dni." Se sliši poznano? Ja, ampak večinoma samo iz pravljic, a ne?

Na internetu sem zasledila neko raziskavo, ki so jo objavili raziskovalci nekega avstralskega znanstvenega inštituta in predstavljam vam nekaj dejstev, ki so ponavadi razlog, da nek zakon/zveza ne uspe.

Velika verjetnost za ločitev je starost. Če se moški poroči pred svojim 25-im letom, niti ne pomeni, da se bo kdaj ločil. Večja verjetnost pa je to za moškega, ki je vsaj 9 ali več let starejši od svoje žene.

Vzrok ločitve so lahko v določenih primerih tudi celo otroci. Raziskave so pokazale, da je ločitev verjetnejša pri parih, ki imajo otroke, kot pri parih brez otrok.

Ženske , ki si želijo otroke, bolj kot njihovi partnerji, so bolj "podvržene" ločitvam.

Ponavadi se ločijo pari, katerih starši so doživeli enako.

Če je za oba, tako za moškega kot za žensko, to že drugi ali celo tretji zakon po vrsti, je velika možnost, da tudi sedanjega ne bosta obdržala.

Neverjetno, tudi denar ima pomembno vlogo v zakonu. Pri parih, ki so revni oziroma naj bi mož (ne žena?) bil brezposeln, je velika šansa, da se slej ko prej ločita. Večja kot pri bogatih. (To skoraj ne morem verjeti, saj se marsikatera ločitev zgodi pri bogatih. Ali pa se o njih pač toliko bolj govori, ker so bolj na "tapeti". Hm!)

Ne boste verjeli, do ločitve lahko pride tudi, če eden od partnerjev kadi.

Kakorkoli že, današnji svet je res očitno obrnjen na glavo. Sami sigurno poznate kake bližnje ali daljne znance, ki so se ločili ali so tik pred tem. Sama poznam nešteto primerov in skoraj vsaki dan zvem še za kakšno novo razvezo. Se mi pa zdi, da dandanes ljudi prehitro obupajo. Pride do majčkenega problema, pa že grejo narazen. Predvsem tisti, ki niso poročeni in živijo "na koruzi". Kar poglejte vaše dedke in babice. Skupaj so preživeli "boga in pol", dobro, slabo, veselo, žalostno... Pa sta skupaj dočakala starost in sta še na stara leta srečna skupaj.  

Večina ljudi si seks privošči zaradi užitka. Seks je namreč lahko sproščujoš, razburljiv, domiseln. Le malokdo pa se ob tem zaveda, da seks dobro vpliva tudi na zdravje in boljšo fizično kondicijo. Medicinski strokovnjaki so s pomočjo ene od zadnjih raziskav prišli do šestih koristnih razlogov, zakaj je seks koristen.

• Seks zdravi glavobole

Dokazano je, da hormon oxytocin, ki nastaja med spolnim odnosom, ublaži glavobol, obenem pa olajša sproščanje endorfina, hormona sreče. Ženske, zdaj ne boste mogle več uporabljati izgovora "Ne danes, me boli glava". Moški, vi pa to dobro izkoristite.

• Seks zmanjšuje stres in zdravi nespečnost

Po orgazmu se telo umiri in relaksira. Dokazano je, da imajo ljudje po seksu močnejši in daljši spanec. S tem se tudi zmanjšuje raven dnevnega stresa.

• Seks izboljšuje cirkulacijo krvi

Med seksom je pretok krvi skozi srce hitrejši. Ob tem prihaja v možgane več kisika, telo pa se osvobaja toksinov. Hm, se pravi, preprečuje tudi možgansko kap!?

• Seks izboljšuje fizično kondicijo

Ljudje, ki redno seksajo, bolje skrbijo za svoje telo. Tisti, ki so pogosto goli pred partnerjem, po vsej verjetnosti tudi bolj pazijo na svoj fizični izgled.

• Seks je izvor mladosti

Orgazem lahko ljudem podaljša življenje. Znanstveno je dokazano, da dva orgazma tedensko izboljšata kakovost življenja. Hormon DHEA (Dehydroepiandrosterone), ki nastane pri vsakem orgazmu, ščiti imunski sistem, izboljšuje vid ter deluje kot antidepresiv.

• Seks povečuje nivo dobrih hormonov

Moški spolni hormon testosteron je koristen za zdravje mišic in srca, ženski spolni hormon estrogen pa je koristen v boju proti boleznim srca.

 Zdaj torej veš... Če ti kdo reče "Jebi se", ti je zaželel veliko, veliko zdravja.

No, pa jebite se!

Tele "žepnice" so fajn. Knjige, mislim. Iste kot one v trdi vezavi, samo da so dosti cenejše. Prodajajo jih že vsepovsod. Na bencinskih, v trgovinah... Redno kupujem knjigo za knjigo, se mi zdi fajn, da si doma ustvarjam svojo lastno "knjižnico".

V glavnem, trenutno se "ubadam" s skrivnostmi o moških, ki bi jih morala poznati vsaka ženska. Zanimiva dejstva sem še spoznala, pa si nikoli nisem mislila, da sama tudi delam napake v najini zvezi. V bistvu moškemu naj ne bi nikoli dovolili, da je odvisen od nas.

Na primer, vse dobro vemo, kako moški radi puščajo svoja oblačila vsepovsod. Kamor pade, pade. in zase vem, da ponavadi pobiram nogavice, majice, gate, in jih mečem v koš za perilo.

Imajo navado založiti stvari... "Si kje videla moje ključe?", "Kje je moja denarnica?"

Dogaja se, da pozabljajo stvari, kot so zobozdravnik, v trgovini pozabi, kar ste mu naročile, naj kupi... In me smo tako "prijazne", da kar naprej opominjamo, spominjamo, nadziramo.

Vedno se mi je zdelo, da s tem delam le dobro delo. Da mu pomagam in stojim ob strani... Saj konec koncev, zato pa sta dva. Da si stojita ob strani, se dopolnjujeta, a ne?

Ampak glede na to, kar sem prebrala v tej knjigi, je to klasična napaka vsake ženske. S tem svojemu moškemu samo nadomeščamo njegovo mamo. In zato, ker "igramo" njegovo mamo, se sčasoma tudi oni do nas začnejo obnašati kot do svoje (prave) mame. Zaradi tega tudi po 10, 20, 30 letih skupnega življenja, vsa romantika in ljubezen med dvema zbledi in smo samo še "mati in sin". Moški počasi začne iskati razburjenje izven zakona (ali obratno), zato počasi pride tudi do odtujitve in v skrajni sili tudi do ločitve.

Ženskam nam je že v krvi, da skrbimo za svoje moške. Pospravljamo za njimi, jih opominjamo, kaj morajo storiti... Namesto, da bi mu pustile svojo "svobodo". Torej, kakor piše v knjigi, naj ne bi pospravljale za nimi.

Naj ležijo gate teden, dva, tri... Dokler itak ne bo imel več nobenih čistih in bo primoran jih dati v pranje. Naj pozabi na zdravnika, si bo zapomnil za drugič. Naj si napiše listek za trgovino, če si ne zna zapomnit vsega. Naj išče ključe vsepovsod, za v bodoče se bo navadil in jih puščal vedno na istem mestu.

No, tako piše v knjigi. Ampak sama vem, da tega ne bi zmogla. Ponavadi avtomatsko zagrabim perilo, če leži okoli in ga nesem v koš za perilo. Če že pospravljam, zakaj ne bi naredila še tega? Nekako si hišna opravila prisvajam jaz. Če se kam peljeva in iščeva kako pot, normalno da oba gledava in se organizirava. Glede na knjigo, naj bi med vožnjo ženske ne pametovale in bi morale vožnjo prepustiti moškemu. Pa naj se izgubi, pa kaj. Bo že našel pravo pot. Pa kaj, če šele čez kako uro. Našel jo bo. Sam!

Če išče ključe, itak da jih iščeva oba. Ne vem, mogoče delam klasično napako, ki vodi v propast. Mogoče bi mogla drugič, ko išče ključe, mirno ležat naprej, pa naj zamudi v službo... Boli me! Hm!

Če vpraša, kaj oblečt, a mu ve ne svetujete in pomagate pri odločitvi? Kaj pa vem. No, knjigo bom prebrala do konca, pa vam napišem še kak "nasvet".

Pred kratkim sem se skregala s sosedom. Ja, dobesedno mi je prekipelo. 5 let, odkar sva se z mojim priselila v to hišo, nonstop neka obletavanja, "fehtanja" in vtikanja. Nobenega miru in privatnosti več. Od prvega dne, ko sva se priselila, so hodili k nama. Saj ne rečem, nek odnos bi s sosedi moral biti, ampak če bi jih poznali, bi vedeli, da to niso ljudje, s katerimi bi človek kaj dosti kontaktiral.

Na začetku so mislili, da naju bodo lahko izkoriščali. Enkrat je bilo pobiranje krompirja, spet drugič pomagati v vinogradu. Medtem ko sem jaz osebno vedno odklonila taka hlapčevska dela, je moj seveda vedno pristal. Je pač take sorte, da ne zna reči ne. Nisem lena, pa da se mi ne bi dalo. Ampak Halo! Sem mislila, da se bova preselila iz bloka v hišo ravno zaradi privatnosti. Da bova imela mir in zasebnost na svojem. Ne pa, da se nama že zjutraj, ko pijeva kavo na terasi, prikaže sosedova glava in nama kroji dan. Pa kdo so oni, da si sploh dovolijo kaj takega? Sem jaz kdaj pri njih pametovala, kako je treba kaj naredit? Sicer priznam, v vseh teh letih sem bila pri njih samo ene parkrat, ker enostavno ne najdem z njimi skupnega jezika.

On samo sedi za mizo, gleda hinavsko izpod čela in se naliva s pijačo, poleg pa govori samo o sexu in kurbariji, kot da je ne vem kakšen "jebač" (pardon). Če je skoraj vsak dan pijan, vprašanje, koliko kaj lahko... dela tisto.

Njegova žena, ki je sicer iz Ljubljane, torej nekakšna "mestna srajca", je po tolikih letih zakona z njim že tako poneumljena, da niti ne zna drugega, kot hinavsko se smejati in tračati. Pa da ne bo pomote, obadva sta stara okoli 30 let, torej sploh nista stara. Ko sem na začetku nekajkrat šla k njej na kavico, sta s svakinjo debatirali samo "una to... una tisto". In kako naj jaz potem vem, kdo je kdo?! Pa prav briga me tudi. Sem prišla k njej na obisk, torej se posveti meni. Se res ne znaš pogovarjati nič kaj bolj pametnega?! In potem sem nehala hodit tja. So pa mojemu nonstop utrujali, zakaj nič ne pridem, da sem fina, prefina za njihovo družbo. In tako so me sčasoma tudi izolirali iz svoje "skupnosti", da sem jaz postala popolnoma nepomembna. Blah, kot da se sekiram!

Začelo pa se je s kontra udarcem. Zdaj so se še bolj "obesili" na mojega. Nonstop so ga klicarili in "šikanirali". Ko sem jaz bila v službi, ga je zvlekel s seboj v vinograd, kjer sta seveda pila do onemoglosti. Se dogaja, da sem doma, pa ga kličejo, naj pride na kavico. Pravo provociranje in nagajanje. In pred približno enim mesecem mi je prekipelo.

Ko je zjutraj moj spet izginil za par ur in sta se potem skupaj pojavila, mi je počil film. Najprej sem mojega skregala, da kar izgine, ne da bi povedal, kako in kaj. In ko se je vmešal sosed, sem se spravila na njega kot piranha. Nisem mogla bit več tiho. Dovolj mi je! Dovolj mi je izkoriščanja, vtikanja in nagajanja! Dovolj mi je, da mi nekdo kroji usodo! S tem sem torej postavila še piko na i v mojem odnosu s sosedi.

In začela se je največja napaka mojega partnerja, katero sploh lahko kdo svojemu partnerju naredi. S tem se ni končalo NJEGOVO druženje s sosedi. Namesto, da bi stal na moji strani in me podpiral, saj konec koncev se tudi sam popolnoma strinja z mojim mnenjem, le da nima toliko poguma in jim ga povedati v obraz, on še vedno hodi tja. Zazvoni telefon in v trenutku izgine in leti tja.

Zdaj ga še z večjim veseljem kličejo, ker točno vejo, da bo prišel in bom jaz doma prekipevala od jeze. Še z večjim veseljem mu naliva pijačo, da obsedi tam tudi za več ur. Če se pogovarjajo o meni, se sigurno ne nič lepega. In to pomeni, da tudi moj nima lepe besede o meni, če kar sedi tam in posluša. Če bi jo imel, bi vstal in šel, ne pa poslušal nesramnosti in hudobijo. A imam prav? Torej, kaj naj si jaz zdaj mislim o vsem skupaj? Kako naj drugače to imenujem, kot izdajstvo? Po moje, če se partnerja strinjata v nečem in si stojita ob strani, ne bo eden delal ravno tisto, kar drugega najbolj moti.

Kaj pa vi mislite? Ali je normalno, da on še vedno drži stike z nekom, ki mene žive ne prenese in po moje še to delajo nalašč, da bi mogoče lepega dne spakirala in šla iz njihove "kot z rožicami postlane" skupnosti. Moj se sicer strinja z menoj, da so hinavski in izkoriščevalski, ampak pravi, da pač s sosedi neki odnos more bit. Kaj pa, če se kaj zgodi, da pride do česa? Kdo bo takrat skočil in pomagal? Ja ja, kr' neki!

Zdaj pa jaz vas vprašam; Kdo ima prav v tej situaciji? Vsako mnenje je več kot dobrodošlo.